Odprto pismo predsednika DMS

• april 1984 •

FATAMORGANA TRŽNO USMERJENEGA GOSPODARSTVA

Zagovarjanje uveljavitve ekonomskih zakonitosti in trženja gospodarjenja pri nas se zdi morda kot trkanje na odklenjena vrata. Od zgodovinskega VII. kongresa ZKJ  naprej je tržni gospodarski sistem vsem kasnejšim prilastkom navkljub dolgotrajna družbenoekonomska opredelitev naše družbe. V vseh temeljnih družbenih dokumentih, od programa Zveze komunistov Jugoslavije naprej je to zapisano. Stabilizacijski programi Kraigherjeve komisije, letne in srednjeročne resolucije o družbenoekonomskem razvoju in celo pisma o namenih to potrjujejo. Pa vendar znova in znova in vedno glasneje ugotavljamo, da se v praksi ne približujemo tako zastavljenim ciljem. Kot da bi nek skrit, močan in neobvladljiv tok dogajanj in vplivov vodil našo barko po svoje in povsem stran od smeri, kamor bi jo radi zakrmarili. Brez odkrivanja in razumevanja teh silnic, ki nam s svojim delovanjem otežkočajo, če že ne onemogočajo doseganje zastavljenih ciljev, tudi ni pravih izgledov, da jih bomo zmogli kaj kmalu doseči. Pričujoče delo je poskus analize ključnih dejavnikov, ki jih bomo morali upoštevati, ko se bomo zares zavzeli za produktivnejše družbenoekonomske odnose.

Opredelitev za tržišče ni dovolj jasna, nedvoumna in odločna

Čeprav se v dokumentih in besedah na vseh nivojih zavzemajo za uveljavitev ekonomskih in tržnih zakonitosti, pa smo pri tem vendarle velikokrat nedorečeni in nedvoumni. Še posebej v javnosti je bilo premalo jasno in nedvoumno povedani, da se z opredelitvijo za tržišče odrekamo tiste ekonomske in siceršnje politike, ki je vlogo tržišča zanikala in ki je hotela z vsesplošnim dogovarjanjem, sporazumevanjem in administriranjem nadomestiti ključne funkcije tržišča. Premalo se zavedamo, da gre pri tem za tiste usodne družbene opredelitve, ob katerih se je ne tako davno (1972) zdelo predsedniku Titu potrebno, da je s prevzemom pokroviteljstva kongresa jugoslovanskega združenja za marketing dal s svojo avtoriteto podporo družbeni usmeritvi, za katero se danes ponovno borimo. Bitke za družbenoekonomski preobrat, kakršnega predstavlja tržno utemeljeno gospodarjenje, ne moremo izbojevati brez odločnih in brezkompromisnih opredelitev ali celo s figo v žepu. Čeprav je vseskozi in od vsega začetka jasno, da se nihče pri nas ne zavzema za neko anarhično laissez_faire tržišče dvajsetih let, brez družbenih intervencij, usmeritev, korektur in razvojnih načrtov, moramo vedno znova poslušati nesmiselne in neresnične trditve, da tržišča pravzaprav nikjer več ni, ali grožnje z nesocialnimi in nekontroliranimi učinki prostega tržišča, kar velikokrat preglasi plaho izrečeno opredelitev za vendarle nekakšno pogojno pripuščanje nevarnega in neukrotljivega trga v naš urejeni gospodarski sistem. Bitko, ki jo hočemo dobiti, moramo voditi drugače. Mnogo preveč je pri nas tistih, ki jim objektivno ustreza netržno gospodarjenje, da  bi jih lahko prepričali in pridobili, ne da bi se kdaj komu tudi zamerili.

Uveljavitev delovanja tržnih zakonitosti je težja in zahtevnejša pot. Dosledno zavzemanje za program ekonomske stabilizacije in še posebej za uveljavljanje delovanja tržišča z vsemi njegovimi posledicami je izjemno odgovorna, konfliktna in težavna opredelitev. Realistično se moramo zavzemati, da so vsi dejavniki družbenega odločanja pod vplivom usodnih težav in mnogokrat tudi razumljivih pritiskov, nagnjeni k manj konfliktnim, manj radikalnim, pa čeprav kompromisnim začasnim rešitvam.

Samo dobri in prodorni gospodarji so zares zainteresirani za tržne kriterije uspešnosti. Treba se je zavedati, da se na odprtem tržišču, tako doma kot v tujini, lahko uveljavlja le kvalitetnejše, boljše, prodornejše delo. Zato je to tisto, ki je najbolj zainteresirano za funkcioniranje tržnih mehanizmov, saj ga ostale oblike dušijo in omejujejo. Ker takšnih gospodarskih subjektov nimamo na pretek, tudi nimamo dovolj odločnih in glasnih borcev za tržne pogoje gospodarjenja. Zastonj se torej sklicujemo na združeno delo in ga kličemo, da naj si samo izbori zahtevnejše in objektivnejše pogoje in kriterije gospodarjenja, ko pa je v njem tistih, ki bi v takšnih pogojih avtomatično bolje uspevali, le manjši del.

Prevladujoči del združenega dela ni usposobljen in zato tudi ne v resnici zainteresiran za odkrit tržni spopad. Žal je v našem gospodarstvu kvalitetnih, prodornih in konkurenčno usposobljenih subjektov le malo. Večini, ki bolj ali manj životari in brez večjih težav na račun inflacije in zaprtega tržišča pokriva stroške, kakršnikoli že so, pa bolj ustreza parcelizirano in nekomunikativno tržišče, kjer se ni treba uveljavljati v zdravi konkurenčni tekmi, temveč lahko le distribuira rezultate svojega dela po »dogovorjenih« in ne tržno objektiviziranih merilih. Dejstvo, da bi v zaostrenih tržnih pogojih gospodarjenja velik del organizacij združenega dela mnogo težje dosegal potreben dohodek in da bi bile mnoge organizacije tudi eksistenčno ogrožene, seveda ne mobilizira prav veliko resničnih in zavzetih zagovornikov takšnega režima.

Gospodarstvo ni kadrovsko usposobljeno za tržne pogoje poslovanja. V zadnjem desetletju, ko se je združeno delo moralo prilagajati novim dogovornim pogojem gospodarjenja, se je tudi ustrezno kadrovsko prestrukturiralo. Najbolj usposobljeni in zavzeti kadri, ki so takrat, ko se je usoda delovne organizacije odločala na tržišči in ko je bil glavni problem plasman realiziranega dela, odgovarjali za trženje, tržne raziskave in tržno komuniciranje in ko so bile te dejavnosti v organizacijskih strukturah tudi visoko ovrednotene, ki kadri so bili takrat, ko je plasman nehal biti problem, razporejeni na druga, odgovornejša mesta. Največkrat seveda tja, kjer se je v »dogovarjanju« za ustrezne cene, devize, uvozna dovoljenja in podobno v resnici odločala usoda delovne organizacije. In če smo do konca odkriti, moramo priznati, da razvrednoteno mesto tržniških dejavnosti v delovnih organizacijah ni več tisti privlačen magnet, ki bi privabljal na izpraznjena mesta najsposobnejši izbor novih generacij. Zato danes v mnogih delovnih organizacijah na ključnih mestih ni dovolj marketinško usposobljenih poslovodnih in strokovnih delavcev, ki bi bili lahko nosilci prizadevanj za tržno usmeritev združenega dela in gospodarstva v celoti. Bolj ko je gospodarstvo osiromašeno, manj ko ima pogojev za samostojen enakopraven prodor in obnašanje, bolj ko je odvisno od državne in drugačne regulative, manj je usposobljeno za tržišče in manj si bo tudi samo prizadevalo zanj.

Izobraževalne ustanove ne prispevajo dovolj k afirmaciji tržnega gospodarjenja. Za razliko od nekaterih drugih republik, trženje kot gospodarska miselnost v Sloveniji ni v celoti uveljavljeno v izobraževanju delavcev v gospodarstvu. Slovenske visokošolske ustanove niso vidno angažirane pri družbeni afirmaciji tržno usmerjenega gospodarjenja in še več, mnogi med njimi ga tudi v svojih učnih programih niso uvrstili na ustrezno mesto. Zato strokovni kadri, ki prihajajo iz večine naših visokošolskih ustanov, nimajo dovolj znanja, pa tudi ne vcepljenega prepričanja za tržišče in trženje kot ključno obliko gospodarskega obnašanja. In slednjič, manjka nam uveljavljenih visokošolskih avtoritet, ki bi v družbenem procesu odločanja zagovarjali tržniške usmeritve.

Tudi izvozniki niso vedno nosilci tržniške usmeritve. Izvozna mobilizacija gospodarstva po svoji temeljni logiki sicer usmerja izvoznike v tržniški nastop, kakršen je pogojen s tujimi tržišči, vendar pa to ne velja za vse tiste oblike forsiranega izvoza za vsako ceno, ki po povsem netržniških načelih, izsiljenih kompenzacijah, klirinških izvoznih listah in razprodajah pod vsako ceno, objektivno izvažajo tudi našo gospodarsko substanco. Tovrstni izvozniki ne potrebujejo trženja in ga tudi ne poznajo. Zato niso  in ne bodo, kot nekateri naivno napovedujejo, nosilci tržniške presnove jugoslovanskega gospodarstva. Le tisti redki, ki se spopadejo s tujim tržiščem  po prevladujočih kriterijih takšnih tržišč, so v resnici tržniško usmerjeni in usposobljeni in so zato nosilci takšnih opredelitev, ne le v izvoznem, temveč tudi v domačem gospodarstvu.

Strokovna združenja so na obrobju družbenega vpliva. Status strokovnih združenj (Društvo za marketing, Jugoslovansko združenje za marketing, društva in zveze ekonomskih propagandistov itd.) na nivoju ljubiteljskih združenj ne daje tem organizacijam tistega družbenega pomena in vpliva, ki bi jim omogočal resno angažiranje pri obravnavanju za tržišče in trženje pomembnih družbenih usmeritev in odločitev. Takšna društva predstavljajo le relativno ozek krog strokovno zavzetih in angažiranih posameznikov, za katerimi v resnici ne stoji ne gospodarstvo, ne univerza, ne kdo drug. Njihov vpliv sega do samoregulativnih aktov znotraj stroke, poskusov oblikovanja paraizobraževalnega  sistema in bolj ali manj ministrantske vloge v predstavljanju mnoštva družbenih interesov znotraj socialistične zveze. Odmevnost posvetovanja oziroma tribune, kakršna je pričujoča, je praktično na zgornji meji realnega družbenega vpliva naših strokovnih združenj. Zato kljub nedvomni volji in iskrenim interesom ta združenja v procesih družbenega odločanja pri tako ključnih in pomembnih vprašanjih naše družbe nimajo in tudi ne morejo imeti pomembnejše vloge.

Subjetivne sile so pod vplivom prevladujočih interesov. Ker analiza objektivnega ponašanja zainteresiranih družbenih dejavnikov kaže, da imamo oblikovanih dovolj avtonomnih interesov, ki bi bili sposobni sami izboriti široko uveljavitev poti, za katero smo se v družbi načelno že opredelili, je seveda jasno, da ostaja glavno breme te družbene konfrontacije na ramenih tako imenovanih subjektivnih sil. Vendar tudi teže dolgo niso toliko odmaknjene od strukturne problematike svojega okolja in ne od njegovih perečih trenutnih interesov, pa so hkrati tudi preveč okupirane s svojimi težavami in problemi, da bi se bile sposobne odločneje angažirati v podpori prizadevanj za objektivizacijo družbenega gospodarjenja.

Ker se tako kaže, kakor da v naši družbi pravzaprav ni tistih sil, ki bi bile sposobne izpeljati preobrat kakršnega pomeni uveljavitev ekonomskih zakonitosti in tržnega gospodarjenja, moramo dojeti tudi širše dimenzije tega  družbenoekonomskega in političnega konflikta.

Eden temeljnih pogojev za funkcioniranje tržišča je avtonomnost odločanja gospodarskih subjektov na njem. Ta avtonomnost pa je hkrati tudi temeljni pogoj za resnično delovanje samoupravljanja v združenem delu, ki le tako dobi pravo vsebino odgovornosti in resnični smisel. Brez te avtonomnosti ni ne samoupravljanja, ne tržišča. In še več, avtonomnost samoupravnih subjektov lahko zares zaživi le takrat, kadar ima v resnici o čem odločati, kadar funkcionira v relativno odprtem prostoru, kjer z vso odgovornostjo svojih odločitev samoupravljavci odgovarjajo za svojo usodo. V ozko odmerjenem prostoru vse obsegajoče »samoupravne« dogovorne, državne in še kakšne regulative, ostajata avtonomnost in samoupravljanje le prazne, čeprav lepe besede. Zato v odločanju za dosledno uveljavljanje ekonomskih in tržnih zakonitosti v našem gospodarstvu ne gre le za spopad dveh alternativnih makro ekonomskih konceptov, temveč za naš temeljni družbenoekonomski konflikt ob nujni posledični prerazporeditvi realne politične moči v naši družbi.

Objektivna gospodarska in tudi politična situacija nam prav gotovo določa realne dosege in možnosti sprotne družbenoekonomske politike. Pritiski velikih družbenih problemov so pač tolikšni, da nekaterih sicer nujnih ukrepov včasih objektivno ni moč izpeljati. Vendar pa je prav ta situacija pogosto izgovor ob opredeljevanju za lažjo, manj konfliktno in kompromisarsko reševanje akutnih problemov in za realno oddaljevanje od, s temeljnimi dokumenti določenih usmeritev. Premalo jasna osvetlitev naših objektivnih pogojev, možnosti in naše stvarne gospodarske situacije, kakor tudi premalo odločne, nedvoumne in dokončne opredelitve ključnih političnih subjektov, vse to dopušča prostor za manipulacije, ki meglijo situacijo in zakrivajo smer, po kateri gremo.

V diskusijah in polemikah o tržnem ali netržnem oziroma bolj ali manj tržnem gospodarjenju pogosto, pravzaprav skorajda vedno pozabljamo na centralno figuro tržnega mehanizma, na potrošnika. V zasnovi delovanja tržnih mehanizmov in zakonitosti je potrošnik, ki s svojimi avtonomnimi odločitvami za to ali ono, nanj naslovljeno ponudbo, dejansko verificira družbeno potrebnost in vrednost v proizvod ali storitev vloženega dela. Kadar govorimo o trženju, zato govorimo o načinu gospodarjenja in vodenja proizvodnje, ki je v zasnovi podrejeno realnim potrebam in interesom potrošnika. Potrošnik, ki mu lahko rečemo tudi občan ali kar samoupravljavec, je zato neprimerno bolj zainteresiran za tržno kot za katerokoli drugo distribucijsko gospodarstvo. Ne nazadnje je geslo »vsakomur po njegovih potrebah«, ki smo si ga zapisali za cilj, proti kateremu stremimo, tudi geslo in princip tržniškega gospodarstva.

Velika utvara je misel, da lahko sami določamo kriterije naše gospodarske uspešnosti. Dvajset in več milijard dolarjev debela vez nas neločljivo povezuje s svetovno delitvijo dela in s kriteriji, ki jih določa v svetu prevladujoči ekonomski sistem. Po njegovih merilih ovrednoteno delo moramo realizirati na svetovnih tržiščih. Zato so to tudi edina merila naše stvarne gospodarske uspešnosti, s katerimi lahko premagamo težave, v katere smo zabredli. V neusmiljenem konfliktu svetovnih gospodarskih interesov se že dolgo vodi bitka za prilaščanje tuje ali za obrambo lastne ustvarjene presežne vrednosti. V tej bitki je lahko uspešen samo tisti, ki se je globoko zaveda in ki vse svoje ravnanje prilagodi strategiji in taktiki, po obliki le gospodarskega, v resnici pa pravzaprav vojnega spopada, ki brez smodnika in tankov, zato pa z močjo ekonomskih, tehnoloških, znanstvenih in monetarnih orožij vihra po našem planetu. Kdor tega spopada noče ali ne zna doumeti, kdor se ne zna ali noče ustrezno organizirati, ta je obsojen na to, da bo s svojim črnskim delom služil udobju tistih, ki v tej vojni zmagujejo. V tem svetovnem gospodarskem spopadu velja ena sama vojna veščina – to je veščina sodobnega marketinga. Samo tisti, ki obvlada strategijo in taktiko tržniškega nastopa, tisti, ki je sposoben vse svoje gospodarsko početje in odločanje resnično tržniško usmeriti in ki zmore v celotnem gospodarskem ustroju uveljaviti svetovne tržniške kriterije, samo tisti lahko na svetovnem trgu uspešno realizira svoje delo. Vsi ostali se lahko v svetovno menjavo vključujejo le z razprodajo svoje gospodarske substance, ki vodi k tistemu, kar je Marx, resda malce drugače predvidel, k absolutni pavperizaciji proletariata. Tretja svetovna vojna se formalno resda še ni začela, čeprav s svojimi ekonomskimi orožji že desetletja vihra po planetu in za enkrat, žal, ni prav dosti izgledov, da bi bili v njej med zmagovalci. S svojim obnašanjem smo podobni tistim bojevnikom, ki se pred odločujočimi bitkami ne organizirajo in pripravljajo na boj, temveč se prepirajo o delitvi nedosegljivega plena, o medsebojnih odnosih, o menaži in filozofiji.

Dileme, s katerimi se tako ognjevito spopadamo, so le namišljene. Resnica je kruta in preprosta: samo prodorno tržno usmerjeno gospodarstvo je lahko uspešno v svetovni delitvi dela. Nobene alternativne in učinkovitejše oblike gospodarskega ponašanja v svetovni menjavi ni. Samo od nas, od tega, v kolikšni meri in kdaj se bomo znali in zmogli usposobiti za tržno usmerjeno gospodarjenje doma in na tujem, je odvisna naša usoda.

Literatura:

  • Program Zveze komunistov Jugoslavije,
  • Program gospodarske stabilizacije Komisije zveznih družbenih svetov za vprašanja ekonomske stabilizacije,
  • Resolucija o družbenoekonomskem razvoju SFRJ,
  • Stališča o trgu in trženju v procesu stabilizacije našega gospodarstva, Društvo za marketing Slovenije,
  • Kiro Gligorov: Dolgoročni program ekonomske stabilizacije in marketing, referat na IX. kongresu jugoslovanskega združenja za marketing.

 

 

Jure Apih