Božji delček Slovenske neuspešnosti

Delo, Sobotna priloga, • 21. december 2013 •

S štirimi milijoni pridnih rok se nam ni bati samostojne prihodnosti! Precej dolgo sem bil ponosen na svoj prispevek k propagandni kampanji v podporo slovenskega plebiscita. Še danes verjamem, da je geslo pripomoglo k takratni samozavesti in pogumu sicer pregovorno previdnih in obotavljivih Slovencev, da so v tolikšnem številu glasovali ZA. Smo pa seveda vsi skupaj kmalu doumeli, da je globaliziran svet vezna posoda, da imajo Kitajci tri milijarde pridnih rok, in da se nam v tekmi z njimi, da o indijskih, bangladešovskih in balkanskih niti ne razmišljamo, slabo piše.
Pridnost nam je sicer pomagala, da so nas sprejeli v Evropo, Nato in Šengen, s težko muko celo v OECD in da smo lahko tolarje zamenjali za eure. Na valovih svetovne konjunkture in poceni kreditov smo, ne da bi se tega zares zavedali, desetletje uživali še nikdar doseženo blagostanje. Ko pa se je dobrohoten veter polegel, ko smo se morali soočiti s kruto neusmiljenostjo bankirjev, trgov in evropskih birokratov, se nam je svet sesul. Na robu strašljivega grškega brezna se obupno otepamo, da bi nas ne odneslo v Had, da bi zadržali vsaj nekaj pridobitev, ki nam jih trgajo iz rok, in da bi se nekoč spet postavili na noge.
Seveda se sprašujemo, kje se nam je zalomilo, kdo nas je zavedel in kdaj smo krenili na napačno smer. Vsi smo pametni a nihče, se zdi, ne zareže dovolj globoko. Na vrhu sramotnega odra so tajkuni, njihov pohlep in nesposobnost; sledijo jim politiki vseh barv, ki so se z njimi spečali, jim odpirali vrata in pisali njim dopadljive zakone. Nič boljši niso poslanci, ki so vse skupaj požegnali, ki delujejo kot marionete svopjih strank in jih zares skrbi le njihov stolček. Na dnu smo kakopak krivi vsi, ki smo ene in druge poslance izvolili, pa tudi naše matere, ki so nam očitno napačne gene prenesle.
Smetišče Evrope, je za njen jugovzhod zapisal Marx, Narod hlapcev nas je ozmerjal Cankar, Bečki konjušari nam je zabrusil Bora Đorđević. Ob splošni resignaciji, ki nas je zajela, je očitno vse več tistih, ki bi se s takšnimi klasifikacijami pravzaprav strinjali, s tem pa prosto po Marxu pravzaprav tudi z našo uvrstitvijo med nezgodovinske narode. Ne vem, če ne gre pri tem celo za sindrom slovanske duše, o katerem piše Kundera, ki meni, da je češka beseda litost neprevedljiva, pa ji slovensko svetobolje, se zdi, kar dobro ustreza. Kakorkoli, če se iz otopelosti, v katero smo se zadrgnili, ne izvlečemo, se tudi iz krize ne bomo. Za začetek morda razrahljajmo nekaj mitov, ki nam meglijo pogled.
Andrej Cetinski neumorno razlaga in ponavlja tezo, da je vseh naših težav krivo predvsem slabo upravljanje. Sam bi sicer raje zapisal, da je problem najprej v nenaravnem in spekulativnem odtujenem lastništvu, vendar se pravzaprav tudi to na koncu demonstrira v objektivno slabem upravljanju. Sta torej pohlep in nesposobnost naših menedžerjev kriva za vse? Če pustimo vse tiste, ki nam menedžirajo državo in politiko tokrat ob strani, čeprav prav daleč niso, in se omejimo na gospodarstvo, bi se slovenska javnost bržkone strinjala, da so nam državo zafurali direktorji.
Pohlep, ki je poleg sebičnosti ključno gonilo kapitalizma, je zanesljivo odigral svoje. Vendar kje pa ni? Kaj v Italiji in Vatikanu, v Franciji, Avstriji, Nemčiji, da vzhodnih in južnih sosedov niti ne omenjamo, nimajo korupcijskih škandalov? In ali je slovenske tajkune vodil res le osebni pohlep? Mar se niso mnogi dolgoletni »individualnimi poslovodni organi » osebno izpostavili, praviloma skupaj s sodelavci, da bi zaščitili podjetja in sebe seveda pred tujimi lastniki, pred sovražnimi prevzemi in celo likvidacijo? Večini so se prevzemni načrti ob udaru svetovne finančne krize resda sfižili, a je vsesplošna kriminalizacija vseh ki so si upali vendarle vprašljiva. Še nedolgo tega smo bili ponosni, da se Slovenija ni razprodala, da imamo svoje banke in svojo usodo v svojih rokah.
Gospodarstvu, ki sedemdeset odstotkov izvaža, tudi nesposobnosti ne bi smeli očitati.. Pridnosti pravzaprav. Pridnost, ubogljivost, bogu in gospodarju dopadljivost, tudi prefriganost imamo v krvi. Naše tekstilne delavke tekmujejo z desetkrat slabše plačanimi azijskimi. Za obleko, ki jo izdelajo in prodajo Bossu, dobi njihovo podjetje deset odstotkov končne prodajne cene; v avtomobilski industriji sestavljamo tuje avtomobile ter izdelujemo sestavne dele za tuje blagovne znamke, paradna farmacevtska industrija kopira (generira) zdravila, ki jih razvijajo drugi, turistična industrija servisira goste, ki jih pripeljejo drugi (ne Genexa, ne Jugotoursa, še nekdanjega Kompasa in Globtura ni več). Na svetovnem trgu zmagovalcev, tistih, ki osvajajo s svojimi blagovnimi znamkami in prodajajo svoje delo končnim kupcem, nas praktično ni. Nekaj ozkonišnih zmagovalcev nam lahko tolaži dušo, rešuje pa ne.
Nekdaj, se zdi, je bilo drugače. Z lastnimi blagovnimi znamkami smo obvladovali jugoslovanski trg in po vsem svetu smo izvažali. Na zaprtem od tuje konkurence zaščitenem jugoslovanskem trgu je bila slovenska industrija dominantna, tržniki, še posebej odkar je Titova protinacionalistična gonja odrezala hrvaške, pa uspešnejši. Tomos je izdeloval najbolj prodajani mali izvenkrmni motor v Evropi, z dirkalnim mopedom pa se je potegoval za svetovni primat. Uspešen je bil, dokler je lahko nižjo izvozno ceno kompenziral z dražjo prodajo na domačem trgu. Elan je imel najbolj napredne smuči in najuspešnejšega tekmovalca, o cenah, modelih in strategiji pa so odločali ameriški, nemški in skandinavski dilerji. Da bi smel svojemu najdražjemu tekmovalcu najboljšemu smučarju na svetu Ingemarju Stenmarku izplačati pogodbeni honorar, je moral legendarni Elanov direktor Dolfe Vojsk dobiti podpis zveznega partijskega sekretarja Andreja Marinca. Z izvozom smuči, ladij in letal morda ni zaslužil dovolj, s prodajo iztrženih deviz cerkvi pa je. Imeli smo največjo evropsko tekstilno in čevljarsko industrijo, vendar je bilo lažje nabaviti elektronski krojilni stroj za več milijonov mark kot zaposliti milanskega ali pariškega kreatorja, lažje je bilo direktorjem Mure postaviti tovarno v Sibiriji kot odpreti trgovino z lastnimi blagovnimi znamkami na praških Vaclavskih namjestih ali dunajskem Ringu. Imeli smo Litostroj in Metalno, Smelt. Gradili smo v Libiji, Iraku, Egiptu, Indiji. Cena ni bila važna. V neuvrščene države smo za razliko od zahodne konkurence praviloma izvažali brez carin, podjetja so bila deležna lepih izvoznih stimulacij, devize, ki so jih bila zaslužila, pa so doma prodajala z visokim pribitkom – šticungo.
Seveda so bile tudi za takšno privilegirano uspešnost potrebne določene sposobnosti. Če nisi imel dobrih vez v Beogradu, če nisi bil dobro zapisan na partijskem komiteju ali se nisi znašel v samoupravnem interesnem dogovarjanju, si težko zmagoval. Poslovodne sposobnosti in etični parametri, ki smo jih razvijali štirideset let, so bili milje daleč od tistih, ki bi jih potrebovali danes. Odkar so v protireformacijski čistki izgnali tristo poslovno najuspešnejših slovenskih družin, smo prepuščeni drugim vodnikom, ki jim pa pridno in zvesto sledimo.
V narodu, ki ni nikoli osvajal, ki si ni nikoli drznil in nikoli tvegal, ki si še svoje prave aristokracije ni zaslužil, najbrž res ni dovolj tistih tekmovalnih in ubijalskih genov, ki iz varnih in zatohlih zalivov in dolin neustavljivo rinejo na odprto. Manj kot sto kilometrov zahodno v še pravkar zaostali Furlaniji so iz družinskih manufaktur v desetletju zrasle svetovne blagovne znamke Beneton, Diesel, Geox, da o Illiju niti ne govorimo. Malce severneje je Dietrich Mateschitz (Matešić pravzaprav) iz tajskega krepčilnega napitka naredil vodilno energijsko pijačo Red Bull in na njej zgradil svoj svetovni imperij. Še naša paradna zmagovalca Boscarol in Akrapović pravzaprav ne izhajata iz slovenskega genskega gnezda.
Nekam rokohitrski, čeprav odrešujoč bi se zdel zaključek, da za zmagovalce pač nismo iz pravega testa, da lahko sicer najhitreje tečemo, smučamo, skačemo, celo plavamo, da lahko najdlje vržemo kladivo od sebe, da najlepše pojemo in igramo, da imamo odlične znanstvenike in umetnike, da imamo celo v kolektivnih športih odlične posameznike, čeprav nas v moštveni igri praviloma zmanjka. Če pozabimo na novokomponirano finančno elito, ki bi še včeraj lahko tekmovala na svetovnem prvenstvu v monopoliju, danes pa doma prestrašeno čaka, kdaj jim bodo na vrata potrkali agentje državnega preiskovalnega urada, nam ostane v bran le množica podjetij, podjetnikov in njihovih delavcev, ki s svojim pridnim in vestnim a slabo plačanim delom držijo našo barko pokonci. Štiri milijone pridnih rok torej. Slaba uteha, priznam.

Ni bila vedoželjna Eva, ki da je iz prepovedanega drevesa ponudila Adamu jabolko spoznanja, kriva zle človekove usode. Kajn, ki je iz zavisti brata Abela ubil, je zaznamoval neusmiljeno tekmovalno naravo človeštva. In ko sta Turnšek in Šrot prijatelja Lavriča prevarala, se je razmahnila slovenska tranzicijska tragedija. Ne Steve Jobs, ne Nathan Zuckerman ne bi bila to kar sta, če ne bi zmogla, ko sta ustanavljala Apple in Facebok, izdati svoja najboljša prijatelja. Kakšen je torej tisti božji delček, ki manjka slovenskim podjetnikom, da bi v kruti tržni areni tudi zmagovali in ne le asistirali?

Objektivnih okoliščin, vzrokov in izgovorov nam ne manjka, le čas je menda potreben, da se po desetletjih pridnosti, vdanosti, pretkanosti, napuha in pohlepa prebudi tudi tisti ubijalski levji instinkt, brez katerega se izza sončno senčnih Alp ne bomo izvili.
Generacija, ki ji pripadam, tega časa seveda nima, generaciji, ki prevzema vajeti, se že nevarno izmika, le tista, ki se še šola, ima priložnost, da se oblikuje in okuži z zmagovalnim genom. Če ne bomo tudi te zatrli, onemogočili in poslali na tuje!