•2012 •

Spodobnost je ključna civilizacijska lastnost, ki omogoča sobivanje in napredek.

Žal pa nas je vedno več zgroženih nad nespodobnostjo družbe, v kateri živimo. Ne želimo si oblasti in ne želimo izbirati med političnimi ali ideološkimi opcijami, z vso odločnostjo pa zahtevamo spodobno Slovenjo. Hočemo živeti v državi, ki nas je ne bo sram, kjer “velika lumparija” tudi, če po obstoječih zakonih ni kaznivo dejanje, ne bo sprejemljiva, kjer je oblast spodobna, opozicija pa odgovorna, kjer je sovraštvo nespodobno, sodelovanje pa vrlina. Prva generacija smo, ki predaja otrokom državo v slabšem stanju, kakor smo jo prevzeli. Narediti moramo vse, da situacija ne postane brezupna! Dovolj imamo nespodobne države, nesposobnih in pokvarjenih politikov, pohlepnih lastnikov, zlaganih obljub in sovražnega govora. Povsem jasno je, da elite, ki so nam ukradle državo, zasedle parlament in si napisale zakone po svoji meri, oblasti ne bodo izpustile iz rok. Privilegijem in moči, ki so si jo prigrabili, se sami ne bodo odpovedali. Svojo legitimnost pa gradijo le na razdvojenosti in zaslepljenosti nacije.

Vsaki zase ne moremo, vsi skupaj ne zmoremo.
Vse bolj očitno je prepričanje, da so nas takorekoč vse elite po vrsti pustile na cedilu. Zaupanje v oblast, v politiko nasploh in v z njo prepletene stroke je nikakršno. Civilne družbe kot da več ni, vsaj neodvisne, nekontaminirane ne. V povsem razstreljeni Sloveniji je vsak produktivni razgovor onemogočen. Noben argument, noben poziv, niti dejstvo ne seže preko vse globljega levo desnega prepada. Vsak nagovarja svoje, vsak le svoje posluša, onih drugih kakor da ni. Polemike in disputi, ki so v osemdesetih letih razganjali ideološko meglo, so preteklost. Pa vendar smo vsi v istem čolnu, oropani smo spodobne države in prihodnosti, ki smo si jo s štirimi milijoni pridnih rok obetali.

Zavest odgovornosti se vendarle spušča navzdol.
Če tisti, ki smo jih izvolili, ki smo jim zaupali ne zmorejo ali ne znajo, smo odgovorni tisti, ki smo jim bili predali oblast. Potrebna je demonstracija elementarne, vsakogaršnje odgovornosti za svojo državo. Če vsak posebej in vsi skupaj zgroženi ugotavljamo, da smo slovensko zgodbo zavozili, bi bilo dobro vedeti kje, na kateri kretnici smo skrenili s prave strani.

Kaj lahko in kaj moramo storiti?
Temeljna zahteva, na kateri moramo vztrajati, in ki bi nam lahko povrnila zaupanje in vero je uveljavitev SPODOBNE SLOVENIJE. Hočemo državo, ki nas je ne bo sram.

Afirmirati moramo novo etično podobo Slovenije, takšno, ki bi združevala, ki bi jo velika večina državljanov lahko sprejela za svojo, in ki bi motivirala mlade, da prevzamejo svoj del odgovornosti za narodovo usodo. Obstoječe, petkrat prebrane elite je ne bodo.

Biti moramo realni, zahtevati moramo nemogoče. Po obstoječih pravilih smo v kafkanjanskem gradu slovenske parlamentarne demokracije zvezanih rok. Pohod skozi inštitucije, ki je nekoč vrgel partijsko oblast, je danes blokiran. Elite, ki so nam ukradle državo, nas iz dneva v dan bolj obvladajo in nadzirajo. Oblasti iz rok izpustile ne bodo.

Civilna družba mora postati aktivni nosilec sprememb. 
Samo široko nepolitično strukturirano gibanje, oster odpor državljanov proti nespodobni državi in množične zahteve po drugačni kulturi oblasti lahko sprosti zagozde v našem razmajanem kolesju in spodbudi ambicije po spodobni politiki ter odpre pot osvobojenemu in ustvarjalnemu pristopu nove generacije, edine, ki še lahko potegne naš voz naprej.

Razmislekov in pobud je iz dneva v dan več. Zavest, da je hudič odnesel šalo in da smo za svojo usodo in za svojo državo najbolj odgovorni sami, se nam useda v zavest.

Brez svobodnega poslanca ni parlamenta
Politične stranke so si prikrojile volilni sistem tako, da je izbor kandidatov za parlament izključno v njihovih rokah. Kdor bi se uprl volji politične stranke, se lahko poslovi od politične kariere.

Zato ne rabimo nobene nove politične opcije, pač pa spodbudo k širokemu državljanskemu gibanju, ki naj tako kot pred petindvajsetimi leti brez pretenzij po oblasti združi Slovence z zahtevo po drugačni skupni spodobni državi.

Rabimo pa aktivno, organizirano in povezano civilno družbo, ki bo na volitvah nastopila s svojo kandidatno listo uglednih, sposobnih in odgovornih državljanov. Vendar civilna družba ne sme sama stopiti v parlament, zato poslanci liste državljanov ne smejo prihajati iz vrst funkcionarjev civilno-družbenih organizacij in ne smejo pripadati nikomur, pač pa vsem.

Kdaj in kako?
Časa nimamo, oblast dviguje okope, zapira pristope in onemogoča moteče. Z grožnjami in strahovi izsiljuje javnost, grabi pristojnosti in betonira zapore.
Jutri bo prepozno, jutri lahko zagori parlament.