• 6. marec 2025 •

Krivično je, da mora človek oditi, da bi mu prijatelji povedali, kar mu gre, koliko je veljal in kaj jim je pomenil. Seveda smo ga poznali, tudi cenili smo ga, povedali pa mu to v resnici nismo nikoli. Dragan Arrigler je bil pravnik, karierni uradnik s pravosodnim izpitom in zagotovljeno prihodnostjo. Le počakati bi moral in vsaj do direktorata ali ministrovega kabineta bi zanesljivo segel, vendar se je prosto po Šalamunu naveličal podobe svojega plemena, odpovedal službo, kupil fotoaparat in se vrgel v svobodo.

Njegov problem in njegova prednost je bila, da je videl.

Z občutljivostjo fotografske leče je zaznaval lepoto, ki je bila nam drugim mimobežna. Rad je imel stvari, aparate, objekte, vse tisto, kar ne laže in se zahrbtno ne spreneveda, ne opravlja in ne sovraži. V študentskem Šoltu se je našel in uveljavil. V Teleksu, Marketing magazinu in Mladini je objavljal. Veliki mag slovenske in jugoslovanske fotografije Joco Žnidaršič ga ni prezrl, ko je sestavljal legendarno Delovo fotografsko ekipo z Miškom Kranjcem, Janezom Zrnecem, Marjanom Zaplatilom, Janezom Pukšičem in Zoranom. Vogrinčičem.

Dragan ni bil klasični časopisni reporter. Bolj kot senzacija, akcija, tragika življenja in usode ga je privlačila lepota, popolnost in vse, kar jo je zmotilo in ogrožalo. Svetloba, ki kot božanska luč ožarja svet, ga boža in privzdiguje, pa tudi skriva in preoblači. Obožuje tihožitja in prezenco objekta, geometrijo lepote.

Včasih se je razjezil, sedel za tipkovnico in napisal, kar nam gre. Z veliko toplega humorja in ironije je znal preseči tudi tistih tisoč besed, ki jih govorijo njegove fotografije. Utrudil se je, življenje ga je obklesalo. Pobral je nagrade in se umaknil.

Na Parmovi ulici je pisarnica, v kateri so se včasih rojevale in dogajale velike reči. Od Portoroža do Istanbula, od Buenos Airesa do Šanghaja se je iskrilo, danes po malem pospravljamo in krog prijateljev, ki se tu ustavi, je vsak dan manjši. Le ob Novem letu nas je malce več.

Kot bi se na obletnici mature srečevali ljudje, ki so naredili najboljše stvari v zgodovini slovenskega oglaševanja, se je odzval na vabilo in ponosen sem, da sem bil del tega in da sem na nek način skoraj enakovreden član po krivici nekoliko pozabljenih legend slovenskega oglaševanja. Je še zapisal.

Življenje nas melje in razmetava in le ob neprilikah nas spet zbere, da se preštejemo, da se vidimo in še enkrat premislimo.

V imenu Benjamina in Sune, Radovana in Janija, Barbare, Darinke in Petra, Aleša, Janeza, Vitala in Markota, Žareta, Mitje, Boštjana in Polonce, Radota in Mete, dragi Dragan, ti povem, da smo ponosni, ker si se med nami počutil, pogrešali te bomo in ti zamerili, da te ne bo zraven.