Delo, • maj 2010 •

Vprašanje, ali smo Slovenci s svojimi menda tisočletnimi sanjami po svoji državi to tudi zares sposobni sami upravljati, se ob nesmiselnem referendumu o arbitraži ponovno z vso resnostjo postavlja. Veliko je bilo dvomljivcev, ki so v to bolj ali manj naglas dvomili, vendar so potem, ko je ljudstvo sprejelo tezo, da se nam s štiri milijoni pridnih rok prihodnosti pač ni treba bati, previdno potihnili. Navdušenje je bilo veliko in vrsta  pomembnih uspehov, ko so nas sprejemali v to ali ono mednarodno bratovščino, nas je prepričevala, da je dvom očitno odveč. Nekaj hudih spodrsljajov je sicer umazalo podobo prve samostojne slovenske države. Popolna nesposobnsost v odnosih s Hrvaško, nikoli razčiščena trgovina z orožjem, zapravljen mednarodni ugled Slovenije zaradi ravnanja Ljubljanske banke, sramoten podpis vilinske izjave voljnih, poniglava zgodba o izbrisanih, ponesrečen, a k sreči propadel poskus tajkunizacije Slovenije (od Tuđmana sposojena ideja o stotih bogatih družinah, ki bodo popeljale državo naprej, ni nikoli povsem zamrla) in še kaj bi se jih nabralo. A »nobody is perfect«, glejmo raje naprej. Res je tudi, da so bili pri najbolj problematičnih rabotah zraven tako levi kot desni, je pa tudi značilno, da se najbolj glasni gromovniki zoper sporazum o arbitraži vsaj soodgovornosti za zanesljivo hujše grehe, kot je zaupanje mednarodnemu tribunalu in prepričljivosti lastnih argumentov, ne morejo otresti. Bili so zraven.
Človeka boli, ko se mu pred očmi sesuvajo podobe zaslužnih, ki so danes v nerazumljivi ihti pripravljeni izreči karkoli, da le ne bi uspel projekt, pri katerem niso bili zraven. Rad bi jim verjel, če bi ne uporabljali toliko neresničnih, neznanstvenih, zlaganih, zanikrnih in celo podlih argumentov.
»Piranski zaliv je bil nedvomno vseskozi slovenski«. Hrvati dokazujejo drugače, torej vsaj za zunanjega opazovalca nekakšen dvom nedvomno je. Zakaj ponavljajo floskulo, ki se, ko jo dovoljkrat ponovijo, mnogim pač sliši kot nedvomna.
»Istra bi vsaj do Mirne morala biti slovenska, saj hrvaška nikoli ni  bila«. Morda res, vendar tudi slovenska ne. Vsaj štirideset let zahajam v Istro in še nisem srečal domačina, ki bi govoril slovensko. V Italiji, Avstriji, na Madžarskem in tudi na Hrvaškem jih je veliko.
»Če bi danes imeli generala Maistra, bi se drugače pogovarjali.« Danes nam pač noben general ne more pomagati. Leta 1947 smo ga sicer imeli, vendar je nosil jugoslovansko uniformo. Pa še Primorsko nam je priključil. Leta 1991 sta bila vsaj dva, a sta se Hrvatov  ustrašila.
»Tveganje v pravičnost razsodbe je preveliko, takšnega tveganja si ne moremo privoščiti.  Če danes ukinjamo meje, še ni rečeno, da jih ne bomo nekoč ponovno postavljali.« Dvom v pravičnost, strokovnost, dobronamernost in zgodovinsko odgovornost tribunala, ki ga bomo predlagali in potrjevali skupaj, je težko razložljiv. Naši argumenti so nedvomno močni in prepričljivi, razsodniki pa se svoje odgovornosti, da ne zakuhajo kukavičjega jajca, ki bi lahko že jutri omogočalo nove konflikte pač morajo zavedati. Saj niso šalabajzarji! Razen seveda, če se pokaže, da so nam naši borci za morsko mejo lagali in nas zavajali in jih le strah pred razkritjem motivira, da se tako ihtavo borijo proti razsodbi, ki bi nas rešila vedno težjega bremena.
»Nikamor se nam ne mudi, Hrvaško lahko zadržujemo pred Evropo, kolikor hočemo, spor pa rešimo na edini možni način, na mirovni balkanski konferenci.« Rekel in ostal živ! Slovenija nima ne pravice, ne moči, da bi potem, ko bi zavrnila že potrjeno arbitražo, onemogočala Hrvaški vstop v Evropo. Mirovna konferenca je še večja iluzija ali zavajanje, kot je bil poskus balkanske konference na Brdu, ki ga je Evropa odkrito in nesramno ignorirala. Še hujše je de facto pristajanje na nemogoč in žaljiv status quo, ki vsak dan bolj postaja priposedovano stanje, kar bo mednarodna skupnost prej ali slej pač akceptirala. Hrvaški se potem, ko bo polnopravna članica, v resnici ne bo več nikamor mudilo, saj bo imela, tako kot že sedaj več, kot bi ji lahko dodelilo katerokoli razsodišče. Za naše jamrarije zanesljivo ne bo več nikakršnega posluha, in edini način za spremembo stanja bi bila vojna, ki pa je med članicami Evropske unije prepovedana.
Ali je res treba ponavljati, da so imeli današnji voditelji gibanja za zavrnitev sporazuma dve desetletji možnosti za ukrepanje, da nekdanji predsednik vlade, ki je imel priložnost predsedovati Evropski uniji, ni uspel prepričati enega samega državnega voditelja, da bi ga javno podprl (Hrvatom pač je!), da je oče slovenske ustave predsedoval parlamentu, ko so Hrvati potiskali mejni prehod na nedvomno slovensko ozemlje in da v društvu umnih objektivno resnico zanesljivo prav dobro vedo. To pa je pravzaprav huje od tako lahkotno očitane kolaboracije. Ganljiva se zdi skrb misleca, ki je po lastni pripovedi odločal, kdo nam bo kdaj vladal, ali bo dočakal pravično mejo v Istri, strašljiva pa je pomisel, da bi nam zakuhal in odšel.
»Najhujši učinek predloga o arbitraži je razdvojitev naroda« pravi tisti, ki ga vseskozi razdvaja. Pravzaprav je pervezna misel, da obstajata dve pameti, dva razumevanja, dve modrosti, ki jih tako neverjetno natančno razdvaja ostra politična ločnica. Zgodovina se obrača po interesih, in edini interes, ki je v tej nesrečni zgodbi povsem jasno razviden, je boj za oblast. Neusmiljen, s kakršnimikoli sredstvi, za kakršnokoli ceno. Demagoške floskule, ki jih s tolikšno lahkoto stresajo naokoli, le demonstrirajo, da modrosti in državotvorne odgovornosti v resnici ni.
»Naj odločijo volivci«  pravijo tisti, ki verjamejo, da bodo lahko z njimi (volivci) manipulirali ali pa se odgovornosti za tisto, kar so zakuhali, ne drznejo prevzeti.
V medijski vojni, kjer levi mediji sesuvajo Pahorja, državna televizija pa se prilizuje Janši, bo težko. Najhujši udarci zanesljivo še pridejo. Tisti, ki je, da bi oblatil predsednika države, lahko težko ovadil in morda usodno prizadel slovensko manjšino v Avstriji, ne bo izbiral  udarcev, ko bo sesuval zagovornike miru s sosedi.
Ne bo druge, državotvorno odgovornost bo moral prevzeti prav vsak sam. Od prvega merjenja ljudske volje naprej je jasno, da smo volivci naklonjeni sporazumu, da zaupamo arbitraži in da želimo urejene odnose s Hrvati. Radi bi seveda zasejali dvom v našo voljo, radi bi, da ne glasujemo o predlogu sporazuma o arbitraži temveč o priljubljenosti Pahorja in Janše, radi bi, da bi se zmedli in sploh ne bi odšli na volišča ter odločanje prepustili tistim, ki verjamejo, da vedo. Ne poslušajmo jih. V nacionalni himni imamo volilo našega pesnika NE VRAG, LE SOSED BO MEJAK.
Glasujmo ZA.