Uvodne misli:
Kuharija je pravzaprav čudna zadeva. Vsakdo, ki je kdaj lepo umešal in spekel jajce, se lahko ponaša s tem, in prav mogoče je, da ni njegova frtalja nič manj okusna, kot bi jo pripravila Jamie ali Smejka. Vsi različni, vsi enakopravni stojimo za štedilnikom in preigravamo recepte, ki jih pač obvladamo. Več jih je, večji mojstri smo, a tudi z enim samim ali le z nekaj njih lahko navdušimo. Kot v plesu sedmih tančic, le da jih je tu bistveno več, se nam z vsako izkušnjo razkriva nova lepota, ki pa nam gole resnice morda ne odkrije nikoli.

Fina kuhinja za telebane naj ne bi bilo priročnik za kuhanje hrane, pa tudi visoka šola kulinarike ne. Morda le mali, a dovolj natančen vademekum, pojdi z menoj, povabilo k obrokom, ki jih lahko obvlada vsak, kdor je le pripravljen potrpežljivo slediti. Fine so lahko tudi preproste jedi in celo zahtevna kulinarika je v bistvu preprosta, ko jo razgradimo v dovolj enostavne postopke.

Kuharija je za nas telebane predvsem pustolovščina. Vedno znova se odpravljamo v neznano. Ne vemo, kaj nas čaka za prvim korakom. Ne vemo, koliko lahko zaupamo skrivnemu načrtu in kaj nam je storiti, ko gre stvar narobe, predvsem pa ne, kaj se bo iz novega poskusa izcimilo, bomo deležni pohval ali graj in očitkov. Razočaranja so pač sestavni del telebanskega raziskovanja, in če smo se iz njih naučili vsaj, katera pot ni prava, čas ni bil povsem izgubljen. Na drugi strani pa je tudi zmaga, navdušenje nad uspelim izdelkom, manj vredna, če recepta ne znamo ponoviti, če je bilo improvizacije preveč in če sploh ne vemo natančno, zakaj nam je uspelo. Ne le ceremonije – tudi recepti so pomembni.

Telebani obožujemo visoko kuhinjo, z veseljem se pustimo razvajati v imenitni restavracijah, občudujemo in spoštujemo vrhunske chefe, vendar jih ne izzivamo. Fantazijskih krožnikov s ščepcem tega in kapljico onega, z eksotičnimi kombinacijami in ekskluzivnimi sestavinami se ne lotevamo. Nimamo kilometrine in ne fingersatza pa tudi neustrezne ambicije ne. Smo pa sladokusci, perfekcionisti, kadar primemo za kuhalnico, ponosni, ko nam uspe, in razočarani, ko nam ne. Tudi zahtevnejših in kompliciranih jedi se ne ustrašimo, če le imamo dovolj natančna navodila in če predznanje in izkušnje nista pogoj.

Telebani in telebanke, priznati je treba, da je tudi lepšega spola vse več med nami, se z običajnim in povprečnim ne zadovoljimo. Zanima nas le izjemno in posebno, le tako se lahko, čeprav brez kilometrine, postavimo ob bok tudi izkušenim. Postavljači smo in redko kaj nas bolj razveseli, kot kadar nam uspe presenetiti in navdušiti.

Seveda se tudi nam kdaj zalomi, vendar ste lahko prepričani, da boste, kadar vas povabimo na večerjo, dobro jedli.

Jure Apih