MAG, • 2.4. 2008 •

Oktobra 1977 so v Španiji usmrtili študenta Salvadorja Puiga Anticha. Posadili so ga na stol, mu nataknili zanko okrog vratu in jo počasi zategovali, dokler ni po petindvajsetih minutah v mukah in v grozi umrl. Francovega režima je bilo že tako rekoč konec. Ves svet je pričakoval, da se bo Španija s kraljem Carlosom vrnila med civilizirane demokratične dežele, vendar se generalisimovi sodniki niti v zadnjih dneh poslednje evropske fašistične strahovlade niso omehčali. Nobeni protesti in priprošnje niso pomagali. Mladeniča, ki je svoje življenje zastavil za svobodo, so na njenem pragu pokončali s srednjeveško, od inkvizitorjev podedovano mučilno napravo garoto. Kmalu za tem je bilo španske državljanske vojne, ne le formalno, temveč tudi v resnici konec. Postavili so spomenik vsem njenim žrtvam, se enim in drugim poklonili ter skupaj krenili naprej.
Od Valjhuna in Črtomira naprej, morda še dlje, smo Slovenci razdeljeni na dva nepomirljiva pola. Eni bi radi tako, kot je zapovedano, drugi pa hočejo menda po svoje. Je že res, da se pogosto izkaže, da je tudi »po svoje« pravzaprav tako kot nekdo drug hoče, le da se tega takrat največkrat ne zavedamo. France Bučar piše, Prešernov Krst pač ni zgodovinski dokument, da se je vse skupaj začelo z reformacijo in protireformacijo. Drugače misleči so se uprli papeževi cerkveni in posvetni samopašni oblasti, ki si je lastila izključno pravico do razlage božje besede. Zagovarjali so pravico in dolžnost vsakega, da sam prebira sveto pismo in se tako sam pogovarja z Bogom. Dobili smo prvi abecedarij, sveto pismo, slovnico in lastno ime. Protireformisti so z ognjem in mečem svojeglavce pokončali, knjige pa pred ljubljanskim rotovžem zložili na kup in zažgali.
V prosvetljeni parlamentarni habsburški monarhiji smo se razdelili na pravoverne klerikalce in svobodomiselne liberalce. Ironija zgodovine je, da so takrat za slovenski jezik in kulturo več naredili z mlado slovensko duhovščino ekipirani klerikalci kot nemškutarski, kapitalu zavezani liberalci.
Nemška nacionalistična telovadna organizacija Turnverein je dobila alternativo v sokolskem telovadnem društvu s sedemletnim prestolonaslednikom Petrom Karađorđevićem na čelu. Orli in Sokoli so razdvajali slovensko mlado inteligenco na pragu svetovne vojne.
Enaindevetdesetega leta je France Bučar na prvem zasedanju parlamenta samostojne Slovenije razglasil, da je slovenska državljanska vojna med partizani in domobranci končana. Sedemnajst let kasneje se zdi, da niti skorajšnji fizični odhod njenih aktivnih udeležencev ne bo dovolj, da bi se nasprotja pozabila in zgladila. Kot da drugače kot skregani in sovražni Slovenci sploh ne znamo eksistirati. Ali res?
Že sama misel, da je narod tako rekoč genetsko razdeljen na dobre in slabe fante in dekleta, je neumna in pokvarjena. Tudi izobrazbena, materialna in druga interesna diferenciacija ne more v celoti in prepričljivo razložiti sovražne in nerazumne razklanosti, ki se že trudi prenašati v naslednji rod. Ni lahko, a vendarle bo treba priznati, da nas je izpostavljenost vplivom, edukaciji in propagandi zaznamovala in usmerila na to ali ono ideološko in življenjsko pot. Mar res verjamete, da imajo mladostniki po londonskih, beograjskih ali zagrebških predmestij realno možnost samostojne izbire, za kateri nogometni klub bodo navijali? S čigavimi zmagami ali porazi se bodo identificirali? Okolje, v katerem si se pojavil, ti dodobra narekuje usodo. Si arsenalovec, partizanovec, zvezdaš, dinamovec, domobranec ali partizan. Ali pa črna ovca. Tako preprosto seveda ni. Poznamo vrsto pokončnih ljudi, ki so svojemu najbližjemu okolju navkljub mislili in ravnali s svojo glavo in z njo pogosto tudi plačali. Pa vendar tok časa teče svojo pot, in če se mu ne upreš, te odnese.
Najbrže jih je malo, ki bi si upali glasno ugovarjati trditvi, da je naša razklanost neproduktivna, da nam izrazito škodi pri mobilizaciji vseh virov, ki bi jih lahko uporabili za hitrejši in prijaznejši razvoj, da pobira radost in seje zagrenjenost in neprijaznost. Kurjači naše razdvojenosti pa kar kurijo in nalagajo!
Sprava torej? Težko. Lahko, če bi domobranci priznali, da so izdajalci svojega naroda, da so se v njegovo zgodovino za vekomaj zapisali kot ničvredneži, ki so se prodali sovragu, ki je imel trden namen izbrisati Slovence z obličja zemlje. Lahko, če bi partizani priznali, da so bili vsi po vrsti pripadniki aziatske zločinske organizacije, ki je bila po svojih manirah in ciljih hujša od Hitlerjeve. Najboljša pot, da do sprave nikoli ne pride in da svojo shizofrenijo prenašamo v naslednje rodove.
Morda pa Slovenci vendarle nismo tako zarukani. Morda si ob hujskanju naših samooklicanih vodnikov mislimo svoje in bi, če bi nas kdo zares vprašal, znali najti pot.
Recimo, da se parlament v skrbi za prihodnost slovenstva obrne na volivce z referendumskem vprašanjem: »Ali ste za to, da se z ustavnim zakonom prepove sovražno razdvajanje Slovencev? Da je kaznivo in zavrženo zmerjanje partizanov z morilci in domobrancev z izdajalci?« Šest desetletij po vojni in poldrugo desetletje po osamosvojitvi se lahko nehamo gledati čez plotove in skušamo zastaviti skupno prijazno prihodnost. Nerešena vprašanja preteklosti lahko mirno, brez strasti in hudobije, brez propagandnega linča rešujemo naprej, sekire sovraštva pa zakopljemo za zmerom.
Popolnoma prepričan sem, da bi se kot vedno doslej v odločilnih trenutkih Slovenci znali plebiscitarno odločiti.
Manj zadovoljni bi bili politiki, ki se v predvolilnem dvorjenju komajda razlikujejo med seboj po čem drugem kot po odnosu do partizanstva in domobranstva. Nagrado bi si zaslužil vsak, ki zna v nekaj stavkih povedati bistvene vsebinske usmeritve in razlike posameznih parlamentarnih strank. Res ne vem, kako bi si Kučan, Stanovnik, morda tudi Erjavec brez zavzemanja za čast in pravico partizanov gradili naprej svojo politično podobo in kaj bi ostalo Šturmu, Grimsu in Berniku, če bi jim vzeli domobrance.
Se vam ne zdi, da nas nekaj stiska za grlo?