MAG, • 28.5. 2008 •

Milovan Đilas, eden nesojenih Titov naslednikov, je leta 1953 v beograjskem partijskem glasilu Borba objavil serijo člankov z uničujočo kritiko komunistične ureditve v Jugoslaviji. V dveh z naslovoma »Anatomiji neke morale« in »Novi razred« je razkril pravo podobo »brezrazredne družbe« in analiziral vedenje novega oblastnega sloja, ki so mu v Sovjetski zvezi nadeli ime Nomenklatura. Čeprav je bil »prvi do Tita« ali pa prav zato, s svojimi idejami ni prodrl dlje kot do Sremske robije, kjer je preždel celih devet let.
Z današnjega vidika privilegiji takratnega oblastnega razreda niti niso bili izjemni. Osebnega, omembe vrednega premoženja skorajda niso imeli. Stanovali so v državnih stanovanjih ali vilah, se vozili v državnih avtomobilih in preživljali dopust v državnih letoviščih. V primerjavi s takratnim povprečjem zavidanja vredno, glede na današnje standarde pa komajda. Položaj v družbi jim je bil načelno zagotovljen, le po svoje razmišljati, kaj šele govoriti ni bilo priporočljivo. Dokler si bil »na liniji«, si bil zraven, če si zapeljal vstran, si kratko malo odpadel. Partija je imela svoj novi razred pod kontrolo, čeprav mu je hkrati pogosto tolerirala tako muhavost kot nesposobnost.
Individualni poslovodni organ, kot se je v Kardeljevem novoreku reklo direktorju, ni bil ne lastnik ne posebno dobro plačan menedžer. Več kot treh plač svoje tajnice ni skorajda nikoli odnesel domov. Če si je iz prihrankov, praviloma s svojimi rokami, postavil počitniško hišico, zidani šotor bi danes dejali, mu ni več veliko ostalo, in če ni pripadal izrazitemu produktu pozneje odkrito kritizirane negativne kadrovske selekcije, drugega motiva kot dobro delo skorajda ni imel. Če je bil pri tem uspešen, dobička ni mogel odnesti domov, si je pač dvigoval ugled in ponos s financiranjem športa, kulture, družbene infrastrukture v svojem okolju.
Še dolgo v naš čas so se v paradržavnih podjetjih predsedniki vedli tako.
Potem smo pometli z brezrazredno družbo in inavgurirali kapitalizem. In zasebno lastnino.
Državno lastnino smo razdelili na dva milijona deležev in vsakemu, no skoraj vsakemu, državljanu podelili potrdilo, da je njegov lastnik. Pa naj dela z njim, kar hoče in kakor se mu hoče. Njegova stvar! S tisočletno zamudo smo se še enkrat šli »prvotno akumulacijo kapitala«. Karte so se delile na novo.
Čeprav je po Marxu in Engelsu vsaka akumulacija kapitala, tako kot lastništvo nasploh, pravzaprav kraja, je po liberalističnih pogledih zgolj priložnost, da se v družbi selekcionirajo sposobnejši in prodornejši ter prevzamejo v njej mesta in odgovornosti, ki jim v resnici gredo. Lastniške alokacije kapitala so pri tem pravzaprav manj pomembne, saj je pretirana osebna konzumacija biološko in fizikalno omejena, denar pa vrti gospodarstvo ne glede na to, katero ime je zapisano na njegovem računu.
In res. Razlika je očitna. Danes se v naši državi dela več, bolje in odgovorneje kot nekdaj.
Kljub enakim delčkom v certifikatih razdeljenega družbenega premoženja vsi državljani v resnici niso imeli enakih možnosti. Mnogi so se v razredni, manj socialni družbi znašli v precej težjem gmotnem položaju. Večjo konkurenčno sposobnost države in večjo uspešnost prodornejših je nekdo pač moral plačati.
Država pa je zacvetela. Bolj kot katerakoli druga postkomunistična država smo ohranili in celo okrepili srednji razred, ki se v svojem najuspešnejšem segmentu že približuje primerljivemu evropskemu. Vsi novi podjetniki, menedžerji, strokovnjaki, vinarji, trgovci, odvetniki … vsi skupaj dvigujejo gospodarsko potenco in rast. Bogatejši (in večji!) ko bo srednji razred, bogatejša bo država. Če le ne bo pozabila na deprivirane!
Kaj pa na vrhu? Politična elita se sicer krčevito oklepa oblasti, vendar jo vsaj enkrat na štiri leta lahko preberemo na volitvah. Usodnejša za državo in vse nas je nova gospodarska elita – naš »novi razred«.
Seveda je res, da je vsa zgodovina pravzaprav zgodovina umorov, pobojev, kraj in prevar in da so tako države kot velike dinastije nastajale v krvi, vendar so se v stoletjih ene in druge civilizirale in zavedele svojih odgovornosti. Če družine Agnelli ne bi bolj kot njihova nikoli zares ogrožena eksistenca ne težila skrb za sto tisoč zaposlenih, bi Fiat že zdavnaj zaprl vrata svojih tovarn. Na vsakem klinu družbene lestvice je tudi odgovornost.