Nedelo • 16. december 2015, Gorazd Utenkar • 

Se imate za oglaševalca, urednika, medijskega direktorja? Na medijski sceni ste delovali na toliko področjih, da se človek težko odloči, kako bi vas predstavil.
V uvodu knjige Sedmi premislek sem moral nekaj napisati o sebi in sem se opisal kot multipraktik pionir. Bil sem vse po malem. Želel sem biti novinar. Leta 1965 ko sem diplomiral [ekonomijo] in odslužil vojsko, je bila kriza in služb ni bilo toliko kot prej in potem. Tri mesece sem bil brezposeln in na koncu sem šel v Metalko prodajat jeklene žične vrvi. Ko so v Delu iskali nekoga za delo v prodajni službi, sem se prijavil na razpis in dobil službo tam. Časopisi so me vedno privlačili.

Novinar pa niste bili nikoli?
Res je. Na Delu sem začel kot propagandno-prodajni referent in tam sem na različnih funkcijah ostal kar nekaj časa. Razvijal sem marketing, postavil Studio Marketing. Potem sem bil dve leti urednik tednika Teleks, kar je bilo najlepše obdobje na moji službeni poti. Ko so me odstavili, sem se vrnil v marketing, kot marketinški direktor hiše Delo, član uprave in na koncu kariere tudi njen predsednik.. Središčna linija interesa je bila vseskozi novinarstvo, prav novinar pa mi ni nikoli uspelo postati. Sem pa kot urednik veliko pisal.

Verjetno se zdaj veliko ukvarjate z oglaševalskim festivalom Zlati boben, katerega začetnik ste?
Ne. Sem sicer častni predsednik, vendar se ne ukvarjam več z organizacijo. S kolegi z drugih celin pa sem razvil Interkontinentalni oglaševalski pokal. Gre za projekt, na katerem se predstavijo najboljši s štirih oglaševalskih festivalov iz Amerike, Azije in Evrope. Letošnja osma ponovitev je bila prvič v Ljubljani. Trudimo se, da bi spodbujali lokalno inspirirano kreativnost, ki se na različnih končnih sveta sooča z globalizacijskim komunikacijskim cunamijem. Danes se tudi oglaševanje globalizira, kreativne tradicije posameznih območij pa se izgubljajo.

Koliko pa se ukvarjate z mediji?
Zelo malo. Mislim, da sem na tem področju opravil svoje. Oglašam se na mnenjski strani Dela, če me kdo potegne za jezik ali če me kaj zasrbi.

Kako ocenjujete trenutne razmere v slovenskih medijih?
Težko ocenjujem, ker sem bil tako dolgo v teh vodah. Brez časopisa mi živeti ni, zato sem težko objektiven. Po eni strani sem bolj toleranten, po drugi pa bolj kritičnem. Bojim se, da smo imeli včasih boljše medije, kot jih imamo danes. Govorim o 80. letih 20. stoletja. Takrat so se vse spremembe začele v medijih. S pismom pesnika Janeza Menarta v Delovih pismih bralcev, kjer je objavil oster ugovor proti skupnim jedrom – idejo, da bi po celi Jugoslaviji poučevali isto zgodovino – se je zbudil državljanski pogum; prej ga ni bilo. Sprožil se plaz pisem, katerih skupna ideja je bila: z nami ste manipulirali, z našimi otroci ne boste. Vse drugo se je zgodilo po tem.

Kako se je začelo vaše sodelovanje z Nedelom?
Leta 1995 sem bil član uprave Dela in ustanovitev Nedela je bila moja zamisel., marketing in razvoj sta bila takrat moja odgovornost.

Kaj pa sodelovanje v rubriki Nedelovih sedem?
Predlagala mi ga je ena vaših kolegic in sem sprejel. Tako kot vsem mi ni tuj tisti delček zadovoljstva, ali pa napuha, ko vidim objavljen svoj tekst. Vedno sem bil prepričan, da je to eden velikih motivov in privilegijev novinarskega poklica. Da se misel natisne v desettisočih izvodih in razširi. Po drugi strani imam veliko spoštovanje do časopisa in se zato sprašujem, ali so moje misli vredne objave. Moram pa se pohvaliti, da še na nobeno pisanje nisem dobil toliko odzivov, kot prav na odgovore v Nedelovih sedem.

Na koliko vprašanj ste odgovorili do zdaj?
Vprašanj je bilo od konca 2011 več kot dvesto, v knjigi jih je dvesto, torej nekaj manj. Knjiga je zamišljena kot svojevrsten dokument časa, saj gre za vprašanja, ki so bila v nekem trenutku najbolj aktualna.

Tuje vam niso tudi novejše tehnologije, uporabljate tviter. Bodo mediji, vezani na internet, pokopali tradicionalne?
Seveda uporabljam tudi novejše, vendar mi je neskončno všeč vonj tiska. Ne verjamem, da bodo novi mediji povsem izpodrinili tradicionalne. Tiskana beseda se bo ne samo ohranila, ampak razvila svoj pomen. Se bo pa seveda morala spremeniti. Časopis danes ni več le informator, ki bi prinašal informacije, za katere ljudje še ne bi vedeli. Časopis prihodnosti je intelektualni izdelek. V njem hočem dobiti razmišljanja pametnih, obveščenih, razgledanih, lucidnih novinarjev, ki mi pišejo pismo. Gre za osebno komunikacijo med piscem in bralcem, s tekstom si vedno sam. Komunikacija med piscem in bralcem je v dobrem časopisu pomembna, gojena, negovana in osebna. V sedanji poplavi informacij z vseh možnih koncev tega ni. Zato so mi všeč nekateri srbski časopisi, ki kot na primer Vreme gojijo stil.

Iz vaših prispevkov v Nedelu je jasno, da niste ravno navdušeni nad razmerami v Sloveniji. Ste se zato udeleževali vstaj konec leta 2012 in na začetku leta 2013?
Sem homo politicus, zato nisem imel druge možnosti. Izglasovali smo svojo državo, ki ne deluje tako, kot bi morala. Vedno me preganja misel, kdo je v resnici kriv, zakaj nismo sposobni spodobnega sobivanja, ki je za učinkovito vodenje sodobne države pogoj. V končni fazi smo seveda odgovorni vsi mi, državljani. Če z razmerami nismo zadovoljni, smo dolžni nekaj narediti. Politike smo izvolili mi in če jim pustimo, da delajo, kar hočejo, pač delajo, kar hočejo, znajo ali zmorejo.

Če zaključiva v slogu Nedelovih sedem: Kaj je največji slovenski izziv v letu 2016?
Ključno se mi zdi preseči partikularne interese, ki razbijajo državo. Sedanji vodstveni ekipi bi dal priložnost in obveznost, da doseže zastavljene cilje. Čeprav niso idealna ekipa, daleč od tega, se bojim, da boljše ne bomo dobili. Še največja odgovornost pa je na medijih, če bodo pisali o pravih stvareh, če bodo odpirali obzorja in razkrivali resnico, če se ne bodo pustili manipulirati, če bodo služili le nam uporabnikom, jih bomo sprejemali in potrebovali tudi mi. Šele takrat se bodo stvari lahko spremenile. Ne pozabimo, da se je vsa zgodba začela s pismom bralca v Delu.