Kako se je začel Zlati Boben v Portorožu

20 let Zlatega bobna, intervju za GD NEWS • november 2013 • 

  1. Leta 1973 smo v Portorožu organizirali prvi, novembra 1990 pa zadnji jugoslovanski oglaševalski festival. Leto kasneje skupne države ni bilo več in v avditoriju, kjer se je še pravkar srečevala in ocenjevala jugoslovanska oglaševalska stroka, smo lahko pripravili le pregled kreativne produkcije dvomilijonskega trga nove samostojne države Slovenije. Povsem jasno je bilo, da na tako majhnem dvorišču ni prostora za velike ideje in da tako majhen avditorij ne omogoča korektne primerjave, spodbude in vrednotenja. Ker smo se hkrati zavedali, da je izkušnja jugoslovanskega modela tržne ekonomije precej pred objektivnostmi novo prebujenih tržnih ekonomij vzhodne Evrope, je bila ideja tako rekoč na dlani.
  2. V devetdesetih letih je bila praktično edina institucija jugoslovanskega in kasneje slovenskega oglaševalskega trga, ki je funkcionirala, Media marketing, kasneje Marketing magazin, ki je bil dejanski agens vseh razvojnih projektov marketinške tržne infrastrukture. V času, ko so bila stanovska društva le na papirju in ko strokovne oglaševalske asociacije niti v zamislih ni bilo, ko se je porajajoča oglaševalska industrija šele postavljala na noge, je bil samostojen časopis tisti, ki je odpiral okna, gradil vizijo in se tudi povsem konkretno angažiral na izgradnji nujnih institucij marketinške in oglaševalske industrije vključno z ustanavljanjem Slovenske oglaševalske zbornice. Daniel Levski, Jurij Korenc, Mojca Randl, Janja Božič, Gordana Petek Invandić ter Meta Dobnikar so prvi podstavili ramena.
  3. Prvi Zlati Boben je bil pravzaprav le pol festivala, saj si je avditorij, žirijo in občinstvo moral deliti s Slovenskim oglaševalskim festivalom, ki pa je seveda kmalu odšel po svoji poti v drug kraj in drug letni termin. Vzdušje je bilo seveda, kot vedno ob porodu, ob začetku poti enkratno. Se je pa že takoj čutilo, da ne gre le za prijateljsko srečanje temveč za ostro in pomembno tekmo s tako rekoč kontinentalno dimenzijo.
  4. Michael Conrad je zapisal, da Intercontinentalni oglaševalski pokal       ni le še eno tekmovanje in ocenjevanje kreativnosti, kakršne v stroki poznamo, temveč povsem enkratna selekcija najboljšega iz štirih kontinentov usmerjena v spodbudo in afirmacijo ustvarjalnosti v duhu svojih prostorov (genius loci) in temelječo na elementarnih ljudskih vrednotah. V času vse bolj agresivne globalizacije pomeni nagovarjati svoje potrošnike v jeziku in kulturi, ki ji pripadajo povsem realno primerjalno prednost v kruti tekmi za svoj delček globa.
  5. Oglaševanje je kreativna industrija. Ustvarjalnost brez svobode, vzpodbude, navdiha in korajže ne deluje. V novodobnem primežu v profit in rezanje stroškov zagledanih lastnikov ter preplašenih, ozkosrčnih in kratkovidnih klientov je zraka za sproščeno fantazijo vse manj. Kriterijev ne postavlja več stroka temveč cost cutting menedžerji. Uspešnejši so ponižni in ubogljivi sledilci kot ustvarjalni, neugnani in težko obvladljivi trublemakerji. Festivali so morda edina priložnost, da se prebere zrno od plevela, da se izkažejo nadebudni in da se zatrti odličnosti odpre horizont.
  6. Neoliberalni le k profitu in h kratkoročnim ciljem stremeči kapitalizem je požrl kisik iz še pravkar stimulativne atmosfere. Prostora za svobodno domišljijo in sproščeno ustvarjalnost, za nore in drzne ideje je vse manj. Morski psi plavajo po našem bazenu, naročniki in klienti so le redko v istem čolnu. Druge rešitve, kot je ustvarjalnost, ni, čeprav se zdi, da je v vse bolj digitalnem svetu, m,nogi niti ne razumejo v resnici. Brez nje pa tudi oglaševalska industrija, kakršno poznamo, ni več potrebna. Vse več korporacij, poroča AA, se odloča za oblikovanje lastnih notranjih oglaševalskih služb oz agencij, ki lahko morda res zagotavljajo kvalitetnejši in cenejši servis, ki resnične kret5ivnost, sedem plus bi dejal Conrad, seveda ne bodo nikoli zmogle. Sam verjamem, da ustvarjalnih moči ne smemo digitalizirati, da naročnik/klient ne more biti 1 in agencija 0, da lahko le skupaj z integracijo korporacijske menedžerske vizije in odgovornosti ter najodličnejše kreativnosti, kakršno lahko zagotovijo le samostojne ekselentne ustvarjalne ekipe, ter s popolno integracijo namesto nesmiselne tekmovalnosti, presegamo zatok, v katerega rinemo.