Kdo to tam prepeva?

Sobotna priloga, • 17.2 2001 •

Trideset direktorjev se je odpravilo na pot. S svojimi limuzinami, s šoferji ali pa kar tako so se zbrali pred stekleno reprezentančno stavbo slovenskega gospodarstva, se posedli po avtobusu, ki jih je tam čakal, in se odpeljali. Kompasov avtobus je bil komforten, a vendar avtobus. Skoraj osem ur, če vštejemo še poldrugo uro nesmiselnega čakanja na meji, »da se opravi smena«, je potreboval, da je elito slovenskega menedžmenta prepeljal do Beograda. Pa niso bili, sicer drugačnega servisa vajeni direktorji, prav nič nejevoljni. Disciplinirano so poslušali podpredsednico Marto, da jim je razložila program in razdelila žemljice in sadje. Na televizijskem ekranu se je, da bi bila vožnja krajša,odvijala zgodba o nekem drugem avtobusu, ki se je prav tako poln pričakovanj in tragikomičnih peripetij prebijal proti Beogradu, da bi tja seveda prispel prepozno in prezgodaj hkrati. Aluzija Šijanovega filma Ko to tamo peva je bila popolna, smeh v Kompasovem avtobusu pa ne prav do konca sproščen.
Po desetih letih gospodarske blokade, ledenih odnosov in neprijaznih izkušenj se je v bivšo prestolnico vračala delegacija Gospodarske zbornice, nekdanjih poslovnih, političnih in osebnih sodelavcev in prijateljev, da med gospodarstvoma držav, ki sta bili včasih eno, na novo vzpostavi trg in sodelovanje. Menda na vsem planetu ni države, ki bi nam bila celo desetletje bolj sovražna, pa tudi take ne, da bi imeli na (gospodarsko) sodelovanje z njo še po desetih letih tako dobre spomine. Kad je ljubav jaka, ni mržnja nije daleko!
Sprejem na Skadarliji Kod tri šešira je bil kakor v spominu in kot da se v medčasu ni prav nič zgodilo. Pogača (vroča!) in sol, lincura, ciganska muzika, ruže za djevojke, velike besede, spravni predsednikov ples, smudž na žaru, proja, carica Milica, orasnjaci… Pa ko nas to, bračo, zavadiše?
V Privrednoj komori se je trlo obiskovalcev. Prijatelji so se iskali, se objemali in poljubljali (triputa, po srbski!), spraševali po znancih, ponujali usluge, si izmišljali posle in priložnosti. Predsednika sta podpisala lepo in ne zelo zavezujočo deklaracijo o sodelovanju, Gorenjev direktor je naznanil nakup dveh stiskalnic za pločevino v Srbiji (dva milijona mark), Mercator bo odprl največji trgovski center v južni Evropi, Kolinska bo obnovila tapravo cockto. Le to še ni povsem jasno, ali dogovori v Beogradu veljajo tudi za Črno goro in ali bo res letalski promet obnovljen, ko bo olajšano in poenostavljeno izdajanje viz, kar pa se bo zgodilo takoj, ko bo naš odpravnik poslov končno našel primerno vilo za veleposlaništvo s petnajstimi pisarnami in dvema vhodoma.
Gostiteljem so se obiskovalci (stigli su Janezi!) zdeli kot lastovke, ki so po dolgi zimi končno najavile pomlad »i nova lepa stara vremena«, Janezi, ki jim je bilo v novi nevajeni vlogi skoraj nerodno, pa so nihali med apetiti po neobranem, čeprav revnem in morda tudi piškavem sadju in latentnim strahom, da bodo zaslepljeni z jugošarmom (spet) potegnili takratko. Kot stara ljubimca, ki sta se pred desetletjem razšla, sedaj pa se vsak s svojo zgodbo in izkušnjo ponovno spravljata v posteljo, so se eni in drugi z nestrpnim pričakovanjem in previdnim nezaupanjem trudili zastaviti novo zgodbo. »Deset tisoč dolarjev bruto družbenega proizvoda na prebivalca, deset milijard dolarjev izvoza, tisoč osemsto mark povprečna bruto plača…«. Številke, ki so šokirale obiskovalce, so tudi v tisku najbolj odmevale. Prava spoznanja šele prihajajo. Tudi razbitine generalštaba na Knezmihajlovi bodo še dolgo opozarjale.
Po snegu je dišalo in Slovencem se je mudilo domov. Predsednik Čuk je v avtobusu sprovociral diskusijo. Na dolgi nočni vožnji so se utrujeni in vtisov polni vojskovodje slovenskega gospodarstva razgovorili.
Najprej hočem našo lastnino nazaj, potem bomo šele verjeli.
Balkan je edini košček planeta, kjer je slovensko delo plačano bolje od drugega zato, ker je slovensko.
V desetih letih je odrasla generacija, ki ne ve ne za Tita, ne za Bled, ne za Radensko. Če ne bomo komunicirali z njo, se nam bo ugled izgubil kot voda v pesku.
Srbija je ob Albaniji najrevnejša evropska država. Trga ni, je le priložnost za bartel posle, za investiranje in kooperacijo.
Trg je vedno in povsod, le ponudba mu mora biti prilagojena.
Podjetniško organizirani delegaciji, ki je bila hkrati v Srbiji, so ukradli dva (varovana) audija. Naslednja, ki je imela povsem svojega botra, je šla na pot z letalom.