Delo, Sobotna priloga, • 3.3. 2001 •

V imenitni pisarni šefa še imenitnejše ljubljanske palače se je popoldne, ko se je delovni čas že zdavnaj iztekel, zbrala čudna druščina.
»Zaradi nikakršne pozitivne prepoznavnosti dosegamo v tujini dvajset do trideset odstotkov nižje cene za izdelke povsem primerljive kakovosti s tistimi, ki prihajajo iz prepoznavnejšega in uglednejšega okolja,« je začel gostitelj. »Mnoga naša doma ugledna podjetja v tujini kot kača noge skrivajo svojo provenienco, ki jim kot po pravilu znižuje sicer sprejemljive cene. Celo skupnih slovenskih sejemskih nastopov so se nekateri že začeli izogibati. Investicija v boljše poznavanje in imidž države bi se nam neposredno obrestovala.«
»Ko sem pred kratkim gostoval v Združenih državah, so me bordu ene najimenitnejših svetovnih multinacionalk predstavili kot prišleka z Balkana,« je nadaljeval umetnik, ki ga v svetu bolje poznajo (in cenijo) kot doma, spiritus agens nenavadnega sestanka.« Američani še za Srednjo Evropo niso slišali, kaj šele za Slovenijo. Govorico umetnosti pa še kako dobro razumejo, ustvarjalnost jih očara in do kulture imajo resničen rešpekt.«
»Umetniška ustvarjalnost in kultura menedžmenta pa imata veliko več skupnih žil, kot se komu na prvi pogled zdi. Morda je prav to priložnost, da svetu ponudimo nekaj novega in prepoznavnega. Priložnost, da bi nas svet poznal po naših dobrih izdelkih, smo zapravili. V današnji distribuciji dela in kapitala ni realne možnosti, da bi ustvarili in spromovirali velike blagovne znamke evropskih in svetovnih dimenzij.«
»Naše blagovne znamke so naši umetniki, naša narodna kultura, športniki… Mnoga naša podjetja in njihovi menedžerji niso prav nič slabši od svoje tuje konkurence, čeprav se skrivajo v senci svoje majhnosti in problematične razpoznavnosti.«
»Majhnost je kompleks majhnih po duši, ne po velikosti držav. Na posamični ravni ni nobenih razlik in na nogometni tekmi je na vsaki strani enajst igralcev, ne glede na število državljanov za njimi.« Direktorji treh mogočnih in uspešnih gospodarskih družb so zabijali žeblje v krsto javne podobe države Slovenije v Evropi in še dlje.« »Kapital, ki smo ga pridelali pred desetimi leti, je skopnel, novega, vsaj na ravni splošne javnosti praktično ni. In čeprav je država tista, ki je za to poklicana, vemo, da od nje veliko ne moremo pričakovati. Usodnih in odločilnih korakov še najmanj.« Dva visoka paradržavna funkcionarja, dva visoka državna uradnika so se kar strinjali. »Mehanizmi odločanja in sporazumevanja so na državni ravni prezahtevni in prekomplicirani ter preveč podvrženi ne povsem racionalni maniri političnega prestiža. Ne o imenu, ne o podobi, ne o razpoznavnem geslu se praktično ne da pogovarjati.«
»Če so nam južni Tirolci speljali »deželo na sončni strani Alp«, zakaj se ne okličemo za »soft side of the Alps«? Kaj je narobe z nacionalno blagovno znamko Alpadria, ki bi nas jasno distancirala in pozicionirala hkrati? Zakaj bi sploh morali čakati na državo?«
“Identitete nacij niso zgradili le ministri in politiki, temveč umetniki, znanstveniki, gospodarstveniki, športniki, ljudje. Pozitivna prepoznavnost držav sloni na prenešenih in neposrednih izkušnjah. S štiristo milijoni v temelju piramide evropskega javnega mnenja ne zmoremo prepričljivega pozitivnega neposrednega komuniciranja; s štirimi, štiridesetimi, štiristotimi, s štiri tisoči, s štirideset tisoči, celo s štiristo tisoči in, zakaj ne, s štirimi milijoni, ki od zgoraj navzdol v taisti piramidi odločujoče vplivajo na za nas pomemben pogled od zunaj, pa lahko. Evropski in ne le evropski gospodarstveniki, kulturniki, znanstveniki, novinarji, obiskovalci nasploh, ki prvič prihajajo v našo državo, so praviloma pozitivno presenečeni. Deloma seveda zato, ker prihajajo z zelo nizkimi pričakovanji, deloma zato, ker se po pravilu potrudimo narediti dober vtis. Gostoljubje nam k sreči še ni tuje, servilnosti se še nismo izučili in čeprav nam državotvornost radi odrekajo, smo, še posebej ko nastopamo v prvi osebi, na svojo državo iskreno ponosni.« Prijat’lji, ki dobro v srcu mislimo, ki nimamo ne računa ne obveznosti, lahko največ naredimo za dobro ime, prepoznavnost in ugled svoje dežele. Toliko bolj, če imamo poleg dobre volje tudi misel, sposobnost in priložnost predstaviti svetu tisto nekaj v nas, kar je morda vredno rešpekta. Vplivne in ugledne svetovne druščine so se etablirale na dobrodelnosti. Zakaj bi ne spletli mreže dobromislečih, ki bi se zavzeli za dobro ime svoje države?