Sobotna priloga, • 17.3. 2001 •

»Slovenski proletarec ne bo nikoli več sluga Nemcu ali Avstrijcu. Naš delavec si ne bo služil kruha s kelnarjenjem in kuharjenjem in pospravljanjem sob tujcem, temveč si bo kot samoupravljalec s svojim delom in v svojih tovarnah gradil bodočnost,« je v sedemdesetih letih jeseniškim železarjem rohnel in sesljal Stane Dolanc, ki je bil takrat ob Titu zanesljivo najmočnejši mož v državi. Usoda slovenskega turističnega gospodarstva je bila zapečatena. Kot v posmeh skoraj celotni ekonomski stroki in komaj prebujajoči se civilni družbi, ki sta obzirno, a vztrajno ugovarjali, so sredi ene najlepših alpskih dolin začeli izgradnjo nove železarne. Proletarce smo sicer morali uvoziti iz Bosne, rudo in uvoženo staro železo pa po muzejski železnici prevažati iz Kopra, a kaj bi to, generalštab je dobil kvalitetno jeklo za nove tanke, partija pa naj bi generirala svojo novo naravno volilno bazo sredi nikoli prav zanesljive podalpske republike. Zimska olimpiada je šla skupaj s slovenskimi športnimi organizatorji v Sarajevo, naši turistični velikani Kompas, Globtour in Adria pa so se specializirali za prodajo hrvaškega turizma, prevažanje nemških turistov na dalmatinsko morje in preprodajo deviz.
Po osamosvojitvi, ko smo tudi ob podpori turistične samopromocije (Slovenija, moja dežela) postali na svojem svoj gospodar, smo najprej branili socialni mir. Z vagoni smo vozili denar v zavožene in neperspektivne politekonomske gigante samoupravne jugoslovanske ekonomije, v železarne, v Titove zavode, mariborsko strojno, avtomobilsko in kovinsko industrijo, v… Strašili so nas z liberalizmom in z napačno politično barvo menedžerjev v najbolj propulzivni slovenski turistični dejavnosti v igralništvu in jo za zmerom zavrli.
Kdo se bo s turizmom ukvarjal? Kdo bo kelnaril in pospravljal za drugimi? Sedaj imamo druge probleme in druge slasti. V času ponovne prvotne reakumulacije kapitala in dolgoročnega pozicioniranja politične moči so prioritete drugje. Saj ne, da bi se takoj obrnili stran. Imeli smo dva cela in enega polovičnega ministra, dva državna sekretarja, direktorja Centra za promocijo turizma Slovenije, današnjo Slovensko turistično organizacijo… Turističnih polomij in nacionalnih sramot, kot so portoroški Palace, Rimske toplice, Golte, Velika planina, Vogel, mariborsko letališče, imamo kljub temu vsako leto več, turističnih kapacitet – postelj pa iz leta v leto manj.
Makroekonomska logika profesorjev ljubljanske ekonomske fakultete tudi na ministrskih stolčkih ne popusti. Če neka gospodarska panoga tako kot turizem po zabeležbi uradne statistike ustvarja zgolj tri odstotke nacionalnega proizvoda, potem je pač deležna približno tolikšnega deleža pozornosti. Statistika, ki je po naravi slepa, v turističnem prometu, ki pač ni le promet hotelskih in turističnih podjetij, menjalnic in bencinskih črpalk, ne vidi naše participacije v morda največji svetovni gospodarski panogi prihodnosti, ne usode in perspektive slovenske obale, gornjesavske doline, Posočja, neštetih krajev in področij brez kakršnihkoli drugih razvojnih priložnosti; ne zanima je, po kakšnih cenah bomo izvažali vino, sadje in zelenjavo, ki bi ga turistom po neprimerljivo višjih cenah lahko prodali doma; ne razume, da turistično anonimna dežela tudi v zavesti Evropejcev ne obstaja, da so zadovoljni gostje naši najboljši promotorji in da so naravne lepote in gostoljubje lahko žlahtnejši viri od usihajoče nafte in umazane, zastarele in nekonkurenčne industrije.
Leto in dan smo lahko spremljali skorajda perverzno prozorne manipulacije polministra, da je proti volji večine turističnega gospodarstva zamenjal uspešnega direktorja Centra za promocijo turizma in na njegovo mesto pripeljal svojega človeka. Po šestih mesecih je edina strokovna institucija, ki se je dovolj organizirano, profesionalno in učinkovito ukvarjala z marketinško podporo slovenskemu turizmu, nepopravljivo razbita in na kolenih. Njen marketinški proračun je zrezan na polovico in vsakdo, ki bi kdaj v prihodnosti spet verjel v pomen in prihodnost turističnega gospodarstva, bo moral vse skupaj začeti od začetka. Pri tem je seveda še najmanj pomembna usoda Centra, po novem Slovenske turistične organizacije z razširjenimi pristojnostmi in ambicijami pa z zmanjšanim budžetom, kadrovskim razsulom in usposobljenostjo. Pomembneje je, na kakšno politično, strokovno in operativno podporo lahko v prihodnje računa slovensko turistično gospodarstvo. Pretresljivo je, kako se gospodarska ministrica in njen predsednik obračata stran in odgovornost očitno prelagata le na ramena polsekretarke Mateje in podsekretarke Darje. Srhljivo je, kako dolga je Stanetova senca.