Ko je šla svoboda čez rob
V knjigi Karpo Godina, Filmski imaginarij
V šestdesetih, sedemdesetih letih se je življenje počasi obarvalo. Na vrhu neuvrščene tretjine človeštva je bilo treba svetu pokazati razliko. Milijon gastarbaiterjev je pomagalo, da so se napolnile prodajne police, meje so se odprle in Beograd je postal atraktivna svetovljanska prestolnica. Svoboda je bila nalezljiva in prva povojna generacija brez puške v spominu je začela izrisovati svojo podobo življenja. Najmočnejši so bili mladi ustvarjalci, ki so svetovljansko filmsko publiko očarali s svojim toplim nihilizmom.
Karpo Ačimović Godina se je med beograjskimi filmarji dobro znašel. Film je gledal skozi fotografski okvir. Vsak kader je fotografija, popolna, natančno in smiselno okvirjena slika z jasno pripovedjo. Z Dušanom Makavejevim in Želimirom Žilnikom je snemal filme, ki so pretresli kritike in publiko.
Z Brankom Vučičevićem sta ob beograjskem filmskem festivalu prepričala vrsto zvezdniških režiserjev, tudi Miloša Formana, Dušana Makavejeva, Tinto Brass, Bucka Henryja, Fredericka Wiesmana in Paula Morisseya, da so pred Karpovo statično kamero zrežirali triminutni prizor z edinim tekstom iz Snoopyjevega stripa: I miss Sonja Henie. Karpo življenja ni lovil s kamero, samo postavil jo je in čakal, da se je samo zlilo v njegov okvir.
Tiho in nevsiljivo se je sprehodil po vojvodinskih vaseh med Srbi in Slovaki, Romi, Rusi in Rusini, Madžari in Romuni, naseljenci, ki jih je avstroogrska oblast razselila po rodovitni in gostoljubni deželi. Statična Karpova kamera je brez premika in brez zooma hladno in neusmiljeno povedala najtoplejšo zgodbo o ljudeh. «Dobri ljudi za razonodu« so na filmskem festivalu v Berlinu osvojili zlatega medveda.
Ni bilo treba dolgo čakati, da je komajda razumljena in obvladljiva svoboda ušla preko roba. Tudi za filmofila Broza. Črni val so poimenovali bojda nehvaležne in destruktivne ustvarjalce, ki so zlorabili socialistično svobodo, in se zapisali na črno listo. Zgodilo se nikomur ni nič, le nobenega dela pri filmu niso več dobili. Tudi Karpo ne.
V Sloveniji je le Boštjan Hladnik razburjal pravoverno oblast. Potem, ko je Broz zatrl in zdesetkal hrvaški mas pokret, slovenska podjetja na jugoslovanskem trgu niso imela več prave konkurence. V Delu so resno vzeli partijsko kongresno parolo, »da bo partija za družbeno koristno delo priznala le tisto, ki se bo kot tako potrdilo na trgu« in ustanovili lastno pravo oglaševalsko agencijo, čeprav takrat še ni bilo povsem jasno, kaj to pravzaprav je.
V vipavski vojašnici Janka Premrla Vojka sta na služenju vojaškega roka družno korakala Karpo Ačimović Godina in Jaka Judnič, grafični oblikovalec, slikar, risar in animator, ki ga je mati prijavila za zaposlitev v novo ustanovljenem Delovem Studiu za marketing in propagando in kjer je kmalu postal prvi odgovoren za produkcijo oglaševalskih spotov. Televizijska reklama je bila z Mustrovimi risankami in pretežno fušarskimi črno belimi spoti na pol amaterskem 16 milimetrskem formatu alfa in omega slovenske reklamne produkcije. V Sloveniji se za beograjsko črno listo nismo zmenili in Jaka je povabil vojnega druga Karpa na pomoč. Bila je zima in Karpo je skorajda sam le z nekaj smučarji, manekeni in Ladom Leskovarjem na Rogli posnel prvi pravi 35 mm barvni filmski spot Toper Sportswear. Veliko zgodbe ni bilo, slika pa je bila veličastna. Dnevnikov novinar je Delove »hollywoodarje«, tako so jih opravljali, obtožil, da v spotu prikazujejo lepo, veselo in privlačno ameriško mladino in tako v bistvu promovirajo njihovo kulturo. Če so lepi, veseli in privlačni mladi ljudje podoba ameriške kulture, kakšni so po Dnevniku mladi v socializmu, mu je zajedljivo odgovoril Mitja Gorjup, takratni Delov urednik. Na prvem jugoslovanskem festivalu reklamnega filma v Portorožu mu je predsednik žirije oskarjevec Dušan Vukotić podelil prvo nagrado.
Karpo je bil praviloma timski delavec. Rad je delal v timu, rad je učil in rad je poslušal. Z Jakom Judničem sta razvila prepoznavno poglavje slovenske in jugoslovanske filmske oglaševalske produkcije. Leta 1973 smo bili še globoko v socializmu, deloma res tržnem, deloma pa že tudi kardelijansko dogovornem. V resnici se je odvijal včasih prikrit, dejansko pa oster in neusmiljen spopad ortodoksnega, dogmatskega ter prenoviteljskega demokratičnega in odprtega koncepta družbe. Oglasna sporočila niso promovirala potrošništva, prodajala so pravico do izbire, veselje življenja in radost svobode, odprtost in svetlobo. V Studiju so učili, da kadar hočeš nekoga v nekaj prepričati, mu svetovati ali nagovarjati, ga moraš najprej spoznati, ga razumeti in čisto na koncu tudi imeti rad. V tistih časih, ko še nismo spoznali turbo kapitalizma in tudi neoliberalizem še ni bil na oblasti, je bil tak odnos mogoč, morda tudi najbolj logičen. Na obeh straneh komunikacije smo bili isti ljudje, enkrat v vlogi ponudnika, proizvajalca, samoupravljavca, na drugi povpraševalca, potrošnika, porabnika. Učinkovitost takšnega odnosa daleč od oblasti pobesnelega kapitala je bila presenetljiva.. Pa vendar je tudi brez strašenja in groženj brez zahrbtnih prevar, podcenjevanj, arogance in abotnosti obstajala komunikacija, ki je bila ljudem všeč. Prepoznavali so se v njej in se odzivali, danes se marsikomu stoži po njej.
Za Karpa Godino je bil izlet v svet oglaševanja le poglavje na njegovi zvezdniški poti. Svoje najuspešneje filme je posnel, ko je bilo njegovo gostovanje v Studiu za marketing in propagando Delo že preteklost. Vendar je pustil sled. Ne le z legendarnim Zastavo 101 z violočelistom na prazni ulcinjski plaži in avtomobilom, ki se po nemirni meji med morskimi valovi in peščenim tlom sam, brez voznika približuje osamljenemu umetniku, da bi se mu kot najboljši človekov prijatelj zvesto stisnil h kolenu; še po petdesetih letih ga vrtijo na youtubu; tudi s premikom, ki se je pod njegovim vplivom in profesionalno šolo Studia marketing zgodil na slovenski oglaševalski in marketinški sceni. Iz Prage se je vrnil Rado Likon, ki je vse, tudi Karpa naučil igre s svetlobo. Mitja Milavec je presekal s pol amaterizmom in je zagnal resnično profesionalno filmsko produkcijo, Jure Pervanja, Jani Trnkoczy, Jure Korenc, Tine Perko, Aleš Verbič, Miha Hočevar, Peter Bratuša gredo naprej.
Jure Apih