Levo-desni marketing

• 18.12. 2006 • 

Desna roka prava, leva topoglava. Desna roka zgodna, leva je nerodna …

Nič več ni tako, kot je nekdaj bilo. Odkar so se poslanci menda v francoskem parlamentu posedli na eno stran tisti, ki so hoteli spremembe in svoj košček oblasti, na drugo pa tisti, ki so bili proti, saj so bili z obstoječim in prisvojenim kar zadovoljni, se ve, kdo je levi in kdo desni. Ko sta nam še Mark in Engels razložila historičnomaterialistične temelje svetovnonazorske opredelitve, je bila stvar jasna. Na levi strani sta delo in srce, na desni kapital, denarnica in razum. Tržniki so segmentirali trge in potrošnike, mediji so se ustrezno pobarvali, novinarji in oglaševalski kreativci pa so tudi na to ali ono stran našpičili svinčnike.

Problem se je zakuhal, ko smo si nekdaj nacionalizirano državo na novo razdelili in se še enkrat od začetka poskusili s prvobitno akumulacijo kapitala. Svet se je postavil na glavo. Borci za pravice delavskega razreda so postali kapitalisti, včerajšnji odrinjenci so zasedli udobne stolčke, predrzneži in korajžneži so lezli navzgor, cagavci in tuhtavci so potegnili ta kratko, tudi principialnežem se ni izteklo. Barve smo preoblačili kot kameleoni, rdeči so postali modri in črni, črni pa eni še bolj črni, drugi pa komaj predstavljivo rumeni. Še vojni zmagovalci, včerajšnji heroji, naj bi bili morilci in poraženci, kolaboranti in izdajalci pa zmagoviti borci za pravo svobodo.

V čem se torej najbolj usodno razlikujeta sodobna levica in desnica? Katere so ključne vrednote ene in katere druge? Lastništvo kapitala, ki je od nekdaj najbolj nedvoumno ločevalo proletariat od buržoazije, to že od takrat, ko so se k levim prišteli bogati menedžerji, k desnim pa revolucionarni sindikalisti, pač ni več. Cerkev, ki postaja nova veja oblasti, se sicer kot največji slovenski kapitalist resda bolj desno drži, k maši in spovedi hodijo pa tako eni kot drugi. Nacionalni interes je oguljena floskula, ki jo le še Plemenitemu uspeva unovčiti, čeprav so nanjo vendarle levičarji večkrat zaigrali od desničarjev. Kako uspešno, se ve.

V programih slovenskih političnih partij skorajda ni razlik. Vsi se zavzemajo za zmanjšanje obremenitev gospodarstva, za razbremenitev cene dela, za večjo prožnost trga dela, za socialno državo, za priliv tujega kapitala, za ureditev problemov s Hrvaško, za čisto okolje, za Evropo in Nato, za … Sve su ostalo nijanse, poje slovenski Vojvodinec Džordže Balašević.

V najimenitnejših avtomobilih se največkrat postavljajo brezposelni dilerji in reketarji, najbogatejši so tisti, ki jih ni na nobenem plačnem, borznem ali davčnem spisku … Vzemi tistemu, ki se pritožuje, in daj tistemu, ki ne prosi, pravi stara ljudska modrost. Narobe svet.

V teoriji in praksi marketinga je že nekaj časa jasno, da klasična sociodemokratska delitev po spolu, starosti, izobrazbi, prihodkih in domicilu ne omogoča več prave identifikacije potrošnika. Ženstveni moški in možata dekleta, ostareli hipiji in golobradi japiji, ozkogledi profesorji in modrijani brez šol, bogati reveži in ubogi bogataši, širokosrčni Gorenjci, zadržane Štajerke, prijazni Ljubljančani; ne recite, da jih ne poznate.

Ne po barvi, ne po šarži, ne po strani neba, še po partijskih knjižicah ne moremo več prepoznavati ljudi, ne potrošnikov in ne politikov, niti njihovih prepričanj. Edino merilo, ki nam preostane, je povratek k elementarnim človeškim vrednotam. Ozkosrčnost proti širokosti, razgledanost proti omejenosti, prijaznost proti osornosti, zadrtost proti odprtosti, radovednost proti samozadostnosti, razumevanje proti pišmevritnosti, solidarnost proti egoizmu, ponos proti klečeplazenju in pogum proti omahovanju so teme, ki nas v resnici ločujejo in ki bodo jutri odločale o naši prihodnosti.