• 27.11. 2006 • 

V Arabiji je pred tisoč in več leti vladal strog in neusmiljen sultan Šahrijan. Zaradi ženine nezvestobe je bil besen in razočaran, zato je vsako dekle, ki si ga je vzel, dal po ljubezenski noči usmrtiti. Na vrsto je prišla tudi hči njegovega vezirja Šeherezada. Vedela je, kaj jo čaka, zato je sultana prosila, ali mu lahko, preden se ji usoda izteče, pove zgodbo. Sultan je privolil, z zanimanjem poslušal, vendar je Šeherezada tik pred razpletom napete pripovedi utihnila, češ da je utrujena in mu bo nadaljevanje in konec povedala jutri. Sultan je bil seveda radoveden in je, če je hotel slišati nadaljevanje, moral podariti dekletu še en dan življenja. Toda naslednji večer mu je Šeherezada poleg konca prve zgodbice začela pripovedovati še naslednjo, ki pa jo je seveda zopet tik pred koncem prekinila in si ponovno podaljšala življenje za dan. Tisoč in eno noč je tako Šeherezada zadrževala sultanovo pozornost, ki nazadnje ni več zdržal brez vsakodnevne zgodbice. Postal je njen odvisnik, pozabil je na nekdanje zle namene, se poročil z njo in jo okronal za kraljico.

Zgodba o Šeherezadi, ki živi le toliko časa, dokler lahko ohranja Sultanovo pozornost in interes, je v resnici zgodba vsakega novodobnega medija. Od naše pozornosti in zvestobe živijo. Če se jih naveličamo, če jih prenehamo poslušati, gledati ali prebirati, smo jih obsodili na smrt. Izkušnja, ki bega, je žal drugačna. Med vojno je okupator pobral radijske sprejemnike ali pa jih zapečatil. Po vojni je oblast razobesila na kandelabre zvočnike, da si, hočeš ali nočeš, moral poslušati, kar so ti hoteli povedati. Tudi pozneje ni bilo veliko izbire. En spodoben časnik in dva lokalna, ena televizija, en radio in pol. Vzemi ali pusti. Drugega nimamo. Novinarji so bili, kot se je tedaj reklo, družbenopolitični delavci, časopisi pa so imeli zapisane in potrjene vsebinske zasnove, od katerih se pač, če jim je bil stolček mil, uredniki niso smeli preveč oddaljiti. Danes, ko enoumja po ustavi ni več, ko imamo demokracijo in tržni kapitalistični sistem, imajo mediji sicer še vedno na kulturnem ministrstvu arhivirane vsebinske zasnove, vendar za zdaj minister nima formalnih pooblastil, da bi morebitne odklone sankcioniral. Poleg tega je tržni sistem tako kot narava zgrajen le navidezno konfuzno. V resnici ima prav vsak delček našega malega vesolja svoj smisel in nalogo. Le da je mi seveda ne moremo največkrat ne videti ne razumeti.

V sodobnem družbeno odgovornem marketingu pravimo, da naj bi imela vsaka družba, vsak izdelek, ki je mozaični kamenček v veličastnem mozaiku življenja civilizacije tretjega pokristusovega tisočletja, svoje poslanstvo, svoj smisel, nalogo, prispevek, svoj razlog obstoja. Čeprav ta v resnici deluje, če se ga podjetnik in marketingar zavedata ali pa ne, je prav poslanstvo – mission pogosto napačno razumljena nevidna zveza s časom, kakršen je še pravkar bil. Morda poslanstvo medija zares pogosto ni zapisano nikjer, je pa ne redko nadvse jasno, kaj ima ta in kaj oni urednik zapisano v glavi, kakšna je njegovo misija, kakšen razlog, da zaseda svoj stolček in kakšno nalogo ima, če ga hoče obdržati.

Napaka je le v tem, da v družbi, kakršna je danes naša, sultani niso več neomejeni suvereni, da naj ne bi mogli več sami odločati o smrti in življenju ne posameznika ne medija. Zato bo Šeherezada živela, če bodo njenim zgodbam sledili bralci, gledalci in poslušalci. Če se bodo obrnili stran, ji tudi Šahrijanova milost ne bo pomagala.