Bilten Slovenskega vinskega senata, • 2014 •

Pravzaprav je neverjetno kakšen ugled si je v tisočletni človeški zgodovini pridobil fermentiran grozdni sok. Nobena druga hrana, še kruh in klobasa ne, ne pijača, ne voda, ne mleko ni deležna takšne slave in imenitnosti kot vino. Bogovi in kralji, papeži, predsedniki vseh vrst, diplomati, umetniki in imenitneži ga častijo in opevajo. Slovenci smo ga celo v himno zapisali, naš bivši predsednik je vinski vitez, tudi vinsko kraljico imamo in še gospod nadškof in kardinal se ga ne branita.
Skrivnost je v resnici prozaična. Enologi sicer ne znajo dobro razložiti, kako se lahko kakovost vina, njegov vonj, okus in izgled, bouquet, terroire, cvetica in telo razporeja v posodi tako, da se bogati proti dnu. Raznolikost dejavnikov kakovosti je tolikšna, da si le z drugačnostjo specifičnih tež, kadar jih sploh imajo, pač ne drznejo utemeljevati fenomena usedanja kvalitete, ki pa je neizpodbitno dejstvo. Prav vsakdo lahko preveri.
Odprite steklenico kateregakoli vina. Odlijte kozarček in ga spijte. Morda vaše brbončice še niso pripravljene in jih je treba najprej namočiti in navaditi na nov okus, zato odlijte in izpijte še en kozarček. Opazili boste, da je boljšega in polnejšega okusa kot prejšnji. Postopek previdno nadaljujte, pri čemer pazite, da se steklenica preveč ne trese ali po nepotrebnem nagiba, da se vino v njej ne bi premešalo. Preizkušeno je, in zanesljivo se boste strinjali, da je vsak naslednji kozarček imenitnejši, da eventualne pomanjkljivosti počasi izginjajo, in da je tisti na dnu najslajši. Zakaj ima liter vsak na koncu dno, je žalostno zapel Frane Milčinski – Ježek.
Opojnost je žlahtnost. Kakšna so bila v resnici vina, ki so jih opevali Grki in Stari Rimljani seveda ne more zares vedeti nihče, razen, da so bila predelovana po hudo primitivnih postopkih in pogosto hranjena v povsem neprimernih pogojih. A če so se kisala, so jih pač z medom dosladkali, če so bila čudnega vonja, so dodali dišave, na dnu so bila zanesljivo opojna.
Na malokatero zadevo smo Slovenci tako ponosni kot na naša vina. Čeprav nam je sicer tuje in uvoženo praviloma boljše in bolj zaželeno, smo pri vinu prepričani, da imenitnejšega od domačega na svetu ni. Ne le, da bo zavedni Slovenec raje izbral slovensko kot italijansko, francosko ali, bog ne daj, novozelandsko kapljico, celo dražje jo je pripravljen plačati. Mnogi strokovnjaki opozarjajo, da so naša vina precenjena, da so enako kakovostno ali celo boljša drugod pogosto bistveno cenejša, vendar se sicer varčni Slovenec ne da.
Napaka je bržkone, da profesionalni pokuševalci ne poznajo najgloblje skrivnosti vinske steklenice. Vino poskušajo zvrha in tako rekoč nikoli ne izkusijo njegovega »best of the best«, tistega opojnega vrhunca, ki se skriva na dnu, in ki ga je deležen le tisti, ki se do tja s kozarčkom do kozarčka prebije.
Naj se umetelni strokovnjaki le preizkušajo, diplomirajo in doktorirajo iz poznavanja vin v stekleničnih grlih. Mi bomo še naprej lepo praznili steklenice in okušali tistega pravega – na dnu. Tu smo v resnici najboljši.

Jure Apih, senator Teranus Slovenskega vinskega senata