New Moment Ideas Camupus 2005

Pet stopinj zgodovine

1964

Vsa zgodba se je začela na kongresu Zveze komunistov Jugoslavije leta 1964
v Beogradu, ko se je v resolucijo kongresa zapisal stavek:
»Jugoslovanski komunisti bodo kot družbeno upravičeno priznali samo
tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu«. S to zgodovinsko
opredelitvijo, ki je seveda imela vse do konca komunistične oblasti obilo
glasnih in prikritih nasprotnikov, se je legalizirala bitka za tržni
koncept gospodarjenja, kakor tudi za vse družbeno politične zakonske
regulacijske in gospodarske konsekvence, ki iz tega izhajajo. Tovarne
delavcem, delavsko samoupravljanje in velika družbenoekonomska reforma
leta 1965, so bili prvi veliki koraki na novi poti. Začela se je bitka za
tržišče. Vznikli so prvi elementi tržne infrastrukture. Na zagrebški
univerzi so prvič spregovorili o marketingu. V Opatiji je bila pod
pokroviteljstvom predsednika Tita ustanovljena JUMA – Jugoslovansko
združenje za marketing. V Zagrebu so se uveljavljale prve prave
oglaševalske agencije: Ozeha, Vjesnik, Interpublic, ki so s takrat
sodobnimi oglaševalskimi prijemi servisirale praktično vse glavne
protagoniste bitke za jugoslovansko tržišče. Skoraj desetletje kasneje smo
v Ljubljani ustanovili prvo pravo oglaševalsko agencijo Studio za
marketing in propagando Delo, ki pa se je hitro in odločno vpletla v igro
in kaj kmalu prevzela vodilno mesto v takratni državi.

1974

Leta 1974 je v deželi vladala gospodarska kriza. Država je zaostrila
politiko potrošniških kreditov. Na dvorišču avtomobilske tovarne v
Kragujevcu pa je bilo 30.000 neprodanih avtomobilov novega, sodobnejšega
in dražjega modela Zastava 101. Kaj pravzaprav lahko avto pomeni
Jugoslovanu, ki ima zagotovljeno delo in se vozi v službo s tovarniškim
avtobusom, počitnikuje v sindikalnem domu in se vozi na počitnice z vlakom
z benificirano, skorajda brezplačno sindikalno karto, če v celi državi ni
ene same sodobne avtoceste in za povrh nima denarja, da bi ga kupil?
Odgovor je en sam: SVOBODO
Te besede seveda nismo nikoli izgovorili, smo pa v seriji filmov in
oglasov prikazali, kako se z avtomobilom odpelješ iz konvencionalnega,
utesnjenega, sprogramiranega in vnaprej vtirjenega vsakodnevnega življenja
in kako se z njim realizirajo sanje in hrepenenje po svobodi, zvestobi in
varnosti. Nekateri so nam očitali, da z geslom Lepoti in popolnosti se ne
morete upreti, postavljamo vendarle objektivno povprečnemu vozilu preveč
imenitno kapo. Pač niso dojeli, da je v človeških sanjah vsako dekle
najlepše, vsak avto najboljši, vsaka hiša najimenitnejša. Hrepenenja o
povprečnosti, drugorazrednosti preprosto ni. Avtomobile so razprodali. Na
svetovnem oglaševalskem festivalu, ki se je takrat vsako leto selil med
Cannesom in Benetkami, pa smo dobili diplomo in posebno priznanje.

1984

Po Brozovi smrti se je v razpadajoči državi prebudila nacionalna zavest.
Šport je bil v takrat strogo unitaristični ureditvi tako rekoč edina možna
manifestacija nacionalne pripadnosti. Smučanje je slovenski nacionalni
šport številka ena. Vsi člani jugoslovanske smučarske reprezentance so
bili Slovenci. Bojan Križaj, Rok Petrovič, Mateja Svet.. so bili
nacionalni heroji. V zveznih beograjskih športnih skladih seveda ni bilo
veliko razumevanja za skorajda v celoti slovenski šport. Da bi ustvarili
pogoje za vrhunske rezultate slovenskih smučarjev je bilo treba
zagotoviti lastne materialne vire.
PODARIM DOBIM je bila nacionalna akcija podpore slovenskemu vrhunskemu
smučarskemu športu – nekakšna loterija ali nagradna igra po vzoru
avstrijsko-nemške akcije SPORT HILFE, s katero naj bi tudi s pomočjo
slovenskega zainteresiranega gospodarstva zbrali potrebna manjkajoča
sredstva za priprave reprezentanc.

Prednosti, na katere smo lahko računali, so bile predvsem velika
popularnost belega športa in njegovih junakov in junakinj, naklonjenost
javnosti, medijev in gospodarskih in državnih institucij ter prve zmage in
mednarodni uspehi.

Zavedali pa smo se tudi slabosti in problemov. Problematična se je zdela
podoba športnikov, ki se v lepih oblačilih in dragi opremi selijo iz enega
v drugi mondeni športni center ter smučajo po lepih terenih, ki si jih
običajni Slovenec ne more privoščiti. Zakaj bi plačeval za nekaj, kar meni
samemu ni dosegljivo. Slovenci tudi niso gamblerji, športna napoved ni
bila popularna in športne stave takrat sploh še niso obstajale.

Odgovor, ki smo ga ponudili, je bil: Kartice akcije Podarim dobim niso
loterijske srečke, temveč darilni boni za podporo in zmagovalne dosežke
slovenskih smučarjev. Obljubljene nagrade so lepe, vendar manj pomembne.
Vse smučarske zmage so naše, slovenske zmage. Slovenski smučarji niso
snobi, temveč nadarjeni, prizadevni fantje in dekleta, ki vse leto trdo
delajo, da bi proslavili svojo deželo in osvojili zmage za vse nas. In
sponzorji so del te nove vznemirljive nacionalne zgodbe.. Posneli smo več
kot sto zabavnih in prijaznih TV spotov, v katerih so nastopali slovenski
vrhunski smučarji in smučarke ter njihovi trenerji, popularni dramski
igralec, ki je povezoval zgodbice, se je prelevil v pravo nacionalno
smučarsko maskoto (in postal še bolj popularen), serija PODARIM-DOBIM pa
je v kratkem postala najbolj  priljubljen televizijski program
Uspeh akcije je bil preko vseh pričakovanj. V eni sami zimski sezoni smo
prodali 2,300.000 kartic, kar je 15 odstotkov več kot je vseh Slovencev in
dvajsetkrat več kot so prodali v izvirni nemški nagradni akciji Sport
hilfe. Zbrali smo dovolj sredstev za financiranje A in B smučarske
reprezentance, kakor tudi za vzgojo in pripravo mladega smučarskega
tekmovalnega podmladka. V osmih letih, od leta 1988 do 1996, so slovenski
smučarji osvojili 25 zlatih, srebrnih in bronastih medalj na svetovnih
prvenstvih in olimpijskih igrah, ter pet velikih kristalnih globusov v
svetovnem pokalu. Nagradno vprašanje za milijon dolarjev je, koliko
odstotkov Slovencev je po treh letih akcije poznalo blagovno znamko
Podarim dobim? Pravilen odgovor je: 98 odstotkov. In prvič so si člani
slovenskih smučarskih reprezentanc (jugoslovanskih v resnici) na svoje
tekmovalne drese upali zapisati logo SLOVENIJA (turistična dežela na
sončni strani Alp).

1991

Leta 1991 so se novoosnovane slovenske politične stranke odločile
postaviti Slovencem najtežje, najpomembnejše in najbolj usodno vprašanje
v zgodovini:
da ali ne za neodvisno in samostojno državo Slovenijo. Dvomov je bilo
veliko, pričakovanj in navdušenja pa tudi. Kako se bodo slovenski
državljani odločili na plebiscitu?
Razlogi ZA so bili prepričljivi:
– nacionalni antagonizmi v Jugoslaviji so postali tako močni, da je
postajala enakopravna kohabitacija praktično nemogoča,
– tisočletne sanje Slovencev po tem, da bi bili na svoji zemlji sami
gospodar so se morda prvič zazdele uresničljive,
– ekonomsko najbolj razvita in uspešna jugoslovanska republika naj bi bila
samostojna še bolj uspešna,
– prebujen državljanski pogum in močna nacionalna identifikacija.

Na drugi strani pa smo so bili močni tudi pomisleki PROTI:
– morda nas ni dovolj za uspešno samostojno državo,
– če v tisočletjih nismo uspeli zgraditi nacije, morda nismo iz pravega
zgodovinskega testa za samostojno državo,
– morda smo prešibki, da bi lahko obranili svojo lastno neodvisnost,
– mnogi skeptični »prijatelji«, so nas doma in v tujini
odvračali in svarili pred samostojno potjo.

Slovenci veljamo za previdne, delavne, samozadostne vendar ne zelo
samozavestne, neagresivne in močno zaljubljene v svojo deželo.

Glavni problem pred odgovorno zgodovinsko odločitvijo na narodnem
plebiscitu je bil dvom, ali je le dva milijonski narod sposoben uspešno
razvijati in ohraniti svojo lastno državo. Ali nas je dovolj?

Odgovor, ki smo ga ponudili je bilo geslo DEŽELI S ŠTIRIMI MILIJONI
PRIDNIH ROK SE NI BATI SAMOSTOJNE PRIHODNOSTI.

Triindvajsetega decembra 1990 je 88,2 odstotka od vseh volilnih upravičencev
glasovalo za samostojno državo Slovenijo.

1993

Vprašanje, ki je stalo pred nami, ko smo se po osamosvojitvi znašli zaprti
v dva milijonski trg na robu razvite Evrope, je bilo, kako v tako majhnem
prostoru zagotoviti razvoj kompetitivne in kompetentne stroke. Če smo z
eno nogo stali na robu razvitega sveta, pa smo  bili z drugo še kar
globoko vkopani v eks komunistični, del kontinenta, v obljubljeni novi
svet, v terro incognito, ki se je odprla za podrtim berlinskim zidom, kjer
sta se takorekoč preko noči zgodila trg in tržno gospodarstvo, kjer so se
odpirale meje in se je postavljala na noge stroka, ki je včeraj še ni bilo
– Advertising. Bili smo zadnji v mestu in prvi na vasi. Z izkušnjami
jugoslovanskega socialističnega tržnega gospodarstva smo bili med tistimi,
ki so v tržno gospodarsko zgodbo šele vstopili, v precejšni prednosti. Do
kompetence naših zahodnih kolegov smo bili pa še milje daleč. Ideja
oglaševalskega festivala Nove Evrope Golden Drum, ki smo ga organizirali v
Portorožu, je bila na eni strani odpreti slovensko oglaševalsko sceno v
širši a kompetitiven prostor, na drugi strani pa integracija oglaševalske
stroke v štiristo milijonskem novem evropskem trgu. Pa tudi veliko razvojno
priložnost in izziv za nekdanji komunistični svet, ki naj v novih pogojih
na odprtem trgu brez ideoloških in državnih tutorstev pokaže svoje
sposobnosti. Ta prostor smo poimenovali za Novo Evropo in Golden Drum za
oglaševalski festival Nove Evrope. Ko smo idejo prvič ponudili kolegom,
Češki, Poljski, Madžarski, Rusiji, nismo tam nikogar poznali in nihče ni
poznal nas. In tudi sicer v tem ogromnem prostoru ni bilo ne medsebojnega
zavedanja, ne poznavanja. Kdo je kdo, kaj kdo zna, kje smo in kakšna je
prava pot naprej? V desetih letih se je Golden Drum razvil v
najpomembnejši dogodek oglaševalske stroke v tem delu sveta. Postal je
obvezno srečališče, Meeting point, oder ter tekmovalna arena
stroke, ki je enim pomagala osvajati ta velikanski trg, drugim pa braniti
svoje pozicije in razvojne šanse na njem. Poldrugi tisoč udeležencev in
poltretji tisoč oglaševalskih del je dimenzija dogodka, ki se postavlja z
geslom Ostra tekma, dobra šola, nora zabava ter hudičev izziv.
V vse bolj odprtem, vse bolj globaliziranem sodobnem svetu se ne podirajo
le zidove ampak tudi planke in predsodki. Zato Golden Drum ni le interni
dogodek oglaševalske stroke štiristo milijonskega razvijajočega se trga
temveč vse bolj tudi arena v kateri se enkrat za hec, drugič za show,
tretjič pa zares srečujemo s svetom.

—————-In ev. podpisi oz poudarki

Ideja je bila, da slovenskim ljubiteljem športa ponudimo naprodaj nagradne kartice, s katerimi sodelujejo v žrebanju za nagrade, ki jih prispevajo slovenska podjetja.
Če vrednost nagrad, ki jih prispevajo podjetja, kompenziramo z oglaševanjem v okviru promocijske akcije,
če nacionalna televizija prispeva brezplačne termine,
če nacionalna pošta ne zaračuna poštnine za kartice, ki jih udeleženci pošiljajo v žrebanje,
če se nacionalna vlada odpove davka na nagradne igre,

bi šel lahko ves izkupiček akcije za finansiranje smučarskega športa.
…………

Športni tekmovalci so sestopili iz tekmovalnih stez in aren v televizijski studio in skupaj s popularnim slovenskim filmskim, televizijskim in gledališkim igralcem nastopili kot glavni junaki velike televizijske promocijske nanizanke Podarim Dobim.
———————-

Foreign state secretary Baker: Amerika will never recognize independend Slovenia
—————–

Two milion working people have four milion working hands! We are not so many if we believe in us.
————————–

The future of our children, our next generations are in our hands!
————————-

Poldrugi tisoč let, morda tudi več vztrajamo pod temi gorami, ne vojne ne ujme nas niso pregnale, izgubili smo kamen, na katerem smo ustoličevali svoje vladarje. Jezika, pesmi in sanj nam niso vzeli. Prekopali smo deželo, zasadili trto in splavili ladje na morje. Zgradili smo mesta, šole, tovarne, akademije,. S štirimi miliijoni pridnih rok se ne bojimo samostojne prihodnosti.
——————–

Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi prepir iz sveta bo pregnan. DA rojak prost bo vsak, ne vrag le sosed bo mejak.
—————-

Če hočemo, da nas svet prizna, se moramo najprej priznati sami. Moja dežela je moja država.
———————-

Naša prednost dvanajst let nazaj je bila, da smo imeli več kot trideset let tržne in marketinške izkušnje, dovolj razvito infrastrukturo, časopis, združenje in festival.
Vedeli smo, da se v ogromnem novem prostoru za berlinskim zidom odpira nov trg.
———————