O Milanu Kučanu

Milan Kučan pripada generaciji, ki je verjela. Rojen v prvem letu velike vojne je odraščala, ko se je svet spet zmagoslavno postavljal na noge. Pri nas je bil to čas zagnane obnove in navdušenja nad osvobajajočo prihodnostjo, ki je tako očitno prihajala. Verjeli smo v ideale dela in socialne pravičnosti in samosvoje poti, na katero smo bili ponosni. Pogumen razhod s Stalinom, preroško vodenje tretjine človeštva in lepo zasnovana zamisel o osvobajanju človeka, vse to je prepričevalo, da je ideja vredna angažiranja. Problemi in težave so bili, a pot je peljala navzgor in svet je ploskal Brozu. Takrat, ko še nismo poznali usodnih travm, ne grehov in ne sovraštev, je bil svet naš in ideja zato, da se borimo zanjo. Milan je verjel v Pravico na tem svetu in v Misel, s katero se je takrat identificirala skoraj vsa evropska inteligenca. Neobremenjen z boljševistično šolo predvojnih komunistov ali komsomolsko gorečnostjo mladih revolucionarjev je sin partizana, ki je dal življenje za domovino, stopil v partijo. Doma iz krajev, kjer je protestantska tradicija učila ljudi, da so sami odgovorni za svojo usodo, se je tudi političnega dela lotil z neverjetno pridnostjo, vztrajnostjo in poštenostjo. Hitro je napredoval in od študentskega delegata v univerzitetnem svetu do člana zveznega predsedstva Zveze komunistov, od mladinske do socialistične zveze in od predsedstva slovenske skupščine do predsednika slovenskih komunistov od blizu spoznaval funkcioniranje sistema, ideologije in države. Dolgo je verjel, da so težave prehodne, da se jih s poštenim in angažiranim delom da preseči, da so velike socialistične ideje uresničljive in, da je v Jugoslaviji naša bodočnost. Kdaj je spoznal resnico ve on sam. dejstvo pa je, da takrat ni zapustil barke, ki jo je vodil, čeprav je zanesljivo prej kot marsikdo drug vedel kje se bo njena pot končala. Ostal je na svojem mestu in izpostavljen z leve in desne pred očmi prebujene javnosti boril bitko za slovensko bodočnost. Vedel je, da na položaju in s pooblastili, ki jih je takrat imel, lahko naredi več kot kjerkoli drugje. Slovenska pomlad bi se zanesljivo odvijala bistveno težje, morda tudi drugače, če med partijskimi radikali in liberalci, med Beogradom in Ljubljani, med vojsko in civilno družbo, med oblastjo in porajajočo se novo politično realnostjo ne bi veslal, usklajeval, omogočal dialog in odpiral vrata velikim premikom prav Milan Kučan, čeprav strpen in potrpežljiv prepričan v dialog, borec, ki ne bojuje vnaprej izgubljenih bitk, je bil hkrati sposoben najbolj usodnih in prelomnih odločitev. S pravo protestantsko odločenostjo, da svojo bitko izbojuje sam in s krpanovsko navidezno naivnostjo se je z mehkim lipovim kijem in ne z jeklenim buzdovanom uprl Brdavsu. V tistih morda najusodnejših trenutkih slovenske zgodovine, ko je pogumno presekal slovensko zvezno partijsko popkovino, smo bili zraven vsi. Pozno v noč, že naslednje jutro, smo pred televizijskimi ekrani doživljali dramatični razkol in odhod iz Beograda in hkrati vedeli, da je začetek konca definitivno tu. Slovenci mu tega niso nikoli pozabili. Kasneje v izgradnji slovenske državnosti, v vojni in v prizadevanjih za njeno mednarodno priznanje so se ob njenem prvem predsedniku Milanu Kučanu zapisali v zgodovino tudi mnogi drugi. Vendar tako vsesplošne priljubljenosti in zaupanja, kot ju je v Sloveniji deležen Milan Kučan, ne uživa poleg njega nihče. Trnjave poti od verjetja in zaupanja do spoznanja in odločitve, od čustva preko razmisleka do dejanja Kučan ni prehodil sam. Ob njem so vsi, ki vedo, kdaj se končajo sanje in kdaj se začenja nov dan.