• Delo pisma •

Iz spomina mi ne gre podoba jezne gospe z ljubljanskega barja, ki se je pred leti pred televizijsko kamero ogorčeno pritoževala županu, da ji nihče niti gumijastih škornjev ni prinesel, ko ji je narasla voda ogrozila hišo. Danes vsi po vrsti ugotavljajo, da so nove vodne kataklizme krivi neočiščeni vodotoki hudournikov, potokov in rečic. Odgovorna je seveda država in prizadeti predsednik vlade že skesano obljublja, da bo njegova delovna skupina v dveh tednih pripravila seznam protipoplavnih ukrepov, ki jih je moč izvesti najkasneje do polovice prihodnjega leta. V tistih gnilih časih, ko je bilo vse narobe, smo vedeli tudi za samozaščito in NNNP, nič nas ne sme presenetiti. Težko se je znebiti vtisa, da čakanje na državo, ki je kriva za vse, ni najbolj produktivno, in da nam tudi sto tisoč prostovoljnih gasilcev, zdi se edinih, ki v tej državi še zares funkcionirajo, ne more preprečiti novih poplav. Z množičnim prostovoljnim delom smo nekoč znali obnavljati porušeno deželo, mladinske delovne brigade so gradile ceste in proge, v enem samem dnevu je skoraj tristo tisoč prostovoljcev očistilo Slovenijo deset tisočih ton komunalnih odpadkov. Vsak sam seveda ne zmore in vsega se tudi skupaj ne da, veliko pa bi zanesljivo lahko sami postorili, namesto, da z rokami v žepih opazujemo, kako se nam potoki zaraščajo, in bentimo čez neodgovorno državo. Le dovolj volje, organiziranosti in odločenosti je treba, da s primernim načrtom in podporo vsi skupaj sami poskrbimo za velik del navlake, ki nam ogroža domove. Zares upam, da je naš prime minister v svojo delovno skupino povabil tudi organizatorje veličastne akcije Očistimo Slovenijo. We can, zmoremo, je govoril Obama, dokler mu je svet še verjel.