Mnenja DELO, • 13. 11. 2014 •

Veliko bi lahko postorili sami
Iz spomina mi ne gre podoba jezne gospe z Ljubljanskega barja, ki se je pred leti pred televizijsko kamero ogorčeno pritoževala županu, da ji nihče niti gumijastih škornjev ni prinesel, ko ji je narasla voda ogrozila hišo. Danes vsi po vrsti ugotavljajo, da so nove vodne kataklizme krivi neočiščeni vodotoki hudournikov, potokov in rečic. Odgovorna je seveda država in prizadeti predsednik vlade že skesano obljublja, da bo njegova delovna skupina v dveh tednih pripravila seznam protipoplavnih ukrepov, ki jih je moč izvesti najpozneje do polovice prihodnjega leta. V tistih gnilih časih, ko je bilo vse narobe, smo vedeli tudi za samozaščito in NNNP, nič nas ne sme presenetiti. Težko se je znebiti vtisa, da čakanje na državo, ki je kriva za vse, ni najbolj produktivno in da nam tudi 100.000 prostovoljnih gasilcev, zdi se edinih, ki v tej državi še zares funkcionirajo, ne more preprečiti novih poplav. Z množičnim prostovoljnim delom smo nekoč znali obnavljati porušeno deželo, mladinske delovne brigade so gradile ceste in proge, v enem samem dnevu je skoraj 300.000 prostovoljcev očistilo Slovenijo 10.000 ton komunalnih odpadkov. Vsak sam seveda ne zmore in vsega se tudi skupaj ne da, veliko pa bi zanesljivo lahko sami postorili, namesto da z rokami v žepih opazujemo, kako se nam potoki zaraščajo in bentimo čez neodgovorno državo. Le dovolj volje, organiziranosti in odločenosti je treba, da s primernim načrtom in podporo vsi skupaj sami poskrbimo za velik del navlake, ki nam ogroža domove. Zares upam, da je naš premier v svojo delovno skupino povabil tudi organizatorje velike akcije Očistimo Slovenijo. »We can, zmoremo,« je govoril Obama, dokler mu je svet še verjel.

—————————-

DELO pisma Mnenja, 5.8. 2014

Največji greh Alenke Bratušek
Ne razumem, zakaj je največji greh Alenke Bratušek, da je sama sebe predlagala za evropsko komisarko. Nehigienično, pravi Gregor Virant, ki da pri takšni nespodobni raboti ne bo sodeloval, čeprav morda sam ni najbolj primeren za deljenje moralnih naukov. Hipokrizija se mi zdi sprenevedanje, da naj bi lepe in ugledne položaje sprejemali le zato, ker nas drugi k temu silijo. Prav vsi poslanci in velika večina funkcionarjev je to po svoji volji/ambiciji in odločitvi. Borut Pahor se je po vsej državi produciral, da bi nas prepričal, naj ga izvolimo na položaj, ki si ga je tako želel. Seveda ne vem, ali je Alenka Bratušek res najbolj primerna za evropsko komisarko, morda celo podpredsednico evropske komisije. Tudi mene je presenetila in zmedla s svojo novo podobo, kakršne prej nismo poznali, ne vem pa tudi, zakaj predsednica slovenske vlade, vršilka najvišje izvršne funkcije v državi, za to mesto ne bi bila primerna. Še manj razumem, zakaj Janez Potočnik, izkazano uspešen evropski komisar z visoko integriteto, spoštovanjem in priljubljenostjo v Sloveniji, ne bi smel še tretjič kandidirati za položaj, ki ga očitno obvlada, saj bi nas vse, ki moramo prenašati naporna sprenevedanja »posiljenih« kandidatov, pa tudi njih same odrešil nepotrebnih muk. Jean-Claude Juncker pa si bo med tremi predlaganimi kandidati lahko izbral ne le tisto, ki mu je ali bo najbolj všeč, ampak tudi tisto, ki bo za svoj izbor morala biti hvaležna njemu in ne vladi, ki je ni znala ali hotela delegirati.
Pisma bralcev in odmevi DELO, 11.2. 2013
Janševa grožnja z vojsko
Janez Janša je slovenskim volivcem, ki se ne strinjajo z njegovim vodenjem vlade in to skladno z njihovo ustavno pravico tudi demonstrirajo, javno zagrozil, da slovenska policija in vojska njihovih teženj, kakor jih on razume in razlaga, ne bosta dopustila.
Zanima me ali ga bo predsednik države in vrhovni poveljnik slovenske vojske opozoril, da slovenski Zakon o obrambi v svojem 37. členu izrecno zapoveduje, da »Slovenske vojske ni dovoljeno uporabljati za politične ali strankarske dejavnosti ali namen«, in ali bodo stranke in poslanci, ki jih grožnja pravzaprav neposredno zadeva, presodili, da je predsednik vlade zrel za interpelacijo ali celo ustavno obtožbo?

———————————

Pisma bralcev in odmevi, 13.3. 2012

Čiste roke
Antonio di Pietro, sodnik, ki je v devetdesetih letih z akcijo Čiste roke preganjal korupcijo v Italiji, pravi, da velja staro pravilo, po katerem velja za nedolžnega vsak obtoženi, dokler se mu krivda ne dokaže, le za navadne državljane. Za politike in tiste, ki jim je ljudstvo zaupalo oblast in z njo svojo usodo, mora veljati obratno: kriv je, dokler ne dokaže nasprotno. Zato se v spodobnih kultiviranih državah politiki umaknejo sami, če na njih pade resna senca suma, in prevzemajo osebno odgovornost za usodne napake podrejenih, četudi formalno nimajo nobene krivde. Ne čakajo na obtožnice, kaj šele razsodbe, ne norčujejo se iz sodišč, ne skrivajo glave v pesek.
Če bomo kdaj dosegli takšno raven dostojnosti med našimi politiki, bo dostojna tudi naša država.

—————————

Pisma bralcev in odmevi DELO, 17.2. 2012

Naša sramota
Že drugič opeharjeni Vegradovi delavci niso le greh in sramota gospe Hilde Tovšak, temveč vseh nas. Slovenci, slovenska država v očeh prizadetih in njihovih okolij brezobzirno izkoriščamo nemočne in opeharjene delavce. Sram nas je, ko poslušamo sprenevedave zavarovalničarje in pravniške komentatorje češ, to je pravna država, pravno formalno tako pač je.
Pa ni! Če že sprejmemo, da velika svinjarija pač ni kaznivo dejanje in da zaradi domneve nedolžnosti ne moremo pozapreti vseh, ki nam pred očmi kradejo in se norčujejo iz nas, pa ni nobenega razloga, da ne bi  prepoznali madeža na naši vesti in podobi, ne glede, kdo ga je zagrešil, in da ga ne bi odstranili takoj, ne pa čakali, da zbledi v pozabo.
Dušebrižnih, sladko besednih in vsevednih institucij vseh barv imamo v državi dovolj, da domislijo, kako v imenu vseh nas pravnoformalno in človeško pomagati oropanim delavcem.
Sicer jih ne potrebujemo.