Delo, • 9.4. 2014 •

Vem, da to razmišljanje marsikomu, celo nekaterim prijateljem ne bo všeč. Vendar verjamem, da se nekaterim neprijetnim resnicam preprosto ne moremo več izmikati. Povsem enotni smo v spoznanju, da smo projekt samostojne Slovenije, »tisočletne sanje slovenskega naroda« zafurali. Dokaj trdni smo tudi v prepričanjih, kdo da je za to odgovoren. Oni drugi seveda. Kučan, Murgle, zsms, forum 21, vsi rdeči tajkuni, udba, mediji ali pa Janša, Grosuplje, cerkev, zbor za republiko, vsi črni tajkuni, paraudba, mediji. Strinjamo se prav tako, da so tudi Bruselj, ki bi imel rad red in svetovne banke, ki bi hotele svoj denar nazaj, sokrivi naše polomije. Le mi, državljani, ki vse skupaj vse dražje plačujemo, nimamo ničesar pri tem. Seveda ne, saj tudi oblasti in odgovornosti nimamo. Ali res?

Polne odgovornosti za izbor poslancev, ki smo jim v državnem zboru prepustili pravico, da odločajo o naši usodi, pri volilnih zakonih, kakršne so si sami ukrojili, seveda ne moremo prevzeti. Povsem brez slabe vesti pa ob naboru vaških kerempuhov, šank diskutantov in strankarskih spin doktorjev v našem parlamentu vendar ne moremo biti. Mi sami smo jih tako ali drugače izvolili. In če po dveh desetletjih ne zaslužimo boljše in sposobnejše elite, ki bi nas znala in zmogla popeljati iz zgodovinske godlje, v katero so nas spravili, tudi vsi mi ne moremo biti brezbrižni.

Z elitami nismo bili nikoli prav dobro opremljeni. Čeprav nas ni bilo, še ne tako dolgo nazaj nič manj kot Dancev ali Fincev, svoje države, ki bi stala in obstala nismo zmogli postaviti na noge. Lastne aristokracije, za razliko od vseh naših državotvornejših sosedov v resnici tudi nismo imeli. Je potem čudno, da se nam na zgodovinsko odgovornih in usodnih položajih izmenjujejo instant funkcionarji, novopečeni poznavalci in manekeni? Pa pri tem ne gre le za politične barve, čeprav tudi te niso povsem nepomembne, za pravovernost, pripadnost, za nazorsko usmerjenost. Strašljivo je spoznanje, da nas tudi nobena politična rošada ne rešuje. Celo koruptnost in pokvarjenost, licemerje, aroganca in samopašnost niso najbolj usodne pregrehe. Povsod jih poznajo in se z njimi ubadajo, pa vendar uspevajo bistveno učinkoviteje in razsodnejše upravljati svoje države.

Strah, ki se nam počasi zalega v kosti, je pomislek, da morda ne gre le za nesposobnost narodove elite temveč za določeno problematičnost celotnega micelija iz katerega je zrasla. Nekaj odgovornosti za selekcijo, ki smo jo znova in znova izvolili, se seveda ne moremo izogniti, ne da bi se vsaj vprašali, ali med nami res ni boljših, sposobnejših in poštenejših, in če ne, kaj je potem z nami, s slovenskim narodom narobe?

Da bi ne šli predaleč v nevarnem in destruktivnem razmišljanju, pustimo politiko in upravljanje države za zdaj ob strani. Omejimo se na vodenje gospodarstva, od katerega smo vsi skupaj, z državo in politiko vred najbolj odvisni. Teza, ki jo upam izpostaviti je, da nam v narodovi genski zasnovi manjka pogojev in sposobnosti za zmagovito vodenje velikih sistemov v globalni konkurenci. To ne pomeni, da nimamo menedžerjev, ki zmorejo uspešno upravljati velika podjetja, ki pa druge lige svetovne konkurence ne presežejo nikoli. V tisočletju, ko smo sanjali o svoji državi, nismo imeli ne lastnih politikov, ne generalov, ne bankirjev in ne gospodarstvenikov, ki bi iz roda v rod prenašali izkušnjo in etiko, na kakršni se praviloma gradijo velike uspešne zgodbe.

Kaj pa naši umetniki, znanstveniki, skorajda svetniki? Ne talentov, ne pridnosti in zavzetosti, tudi trme in celo osebne prodornosti v temu narodu ne manjka. Problem nastane šele, ko je treba iz alpske doline, iz delavnice ali laboratorija, iz majhnih sistemov stopiti na plano, v velike sisteme in prevzeti komando ter se na odprtem trgu spopasti ko »devetkrat veči množca jih obsuje«.

Ameriška podjetniška kultura, pravijo, se je kovala v svetovni vojni, ko so njihovi naborniki in rezervni oficirji osvobajali Evropo in Pacifik. Mobilizirani mladeniči vseh poklicev, rodov in stanov, vsa generacija je prevzela usodo sveta v svoje roke in se v najkrutejši preizkušnji v zgodovini zapisala odgovornosti, prodornosti, vztrajnosti, neustrašnosti, predanosti in timski solidarnosti za vselej. Pa tudi ponosa, da so osvobajali svet, se do danes niso znebili. Nobena univerza, nobena poslovna šola ne zmore tega zapisati v gene cele generacije.
Seveda povsem brez vojaških izkušenj tudi mi nismo, vendar smo se v tujih vojskah učili predvsem poslušnosti, v svojih pa sovraštva.

Še ne tako dolgo nazaj smo tudi mi razvili velika in uspešna podjetja, Iskro, ki se je v nekem času že skorajda primerjala Siemensom, Muro, ki je bila največja konfekcijska tovarna v Evropi, Peko, Alpino in Planiko, največjo čevljarsko industrijo v Evropi, Gorenje, ki je že prevzemalo nemške in švedske konkurente, Elan, četrti na svetu in na sploh najbolj inovativen proizvajalec smuči, Lesno industrijo, Litostroj, Hidromontažo, Metalno, TAM, Lek in Krko,…da o Smeltu in SCTju niti ne govorimo.

Polna objektivna resnica je za vsako pošteno analizo ključna. Preden zaključimo, kateri sovrag nam je uničil slovensko industrijo, se moramo vprašati, kakšna je bila resnična razvojna potenca Iskre, kaj razen podobe Savnikovega telefona je še prispevala v register svetovne elektronske industrije, s čigavim znanjem je avtomatizirala gorenjsko železniško progo, in kakšno vlogo pri uspešnosti koncerna so imeli navezava z JLA ter tajna udbovska podjetja v tujini?
Pod katero evropsko blagovno znamko se je lahko podpisalo šest tisoč murskosoboških in še toliko novomeških, celjskih, mariborskih in velenjskih šivilj, ki so za lohn posle, dokler so jih imele, dobivale z materialom vred le 10 odstotkov prodajne cene oblačil, ki so jih šivale za druge?
Kdo je poleg ameriških, nemških, japonskih in skandinavskih dealerjev ter izvršnega sekretarja CKZKJ v resnici odločal o razvojni, cenovni in tržni politiki Elana?
Kaj pomembnega je takrat sodobna slovenska lesna industrija razen milijona kolonialnih stolov še izvozila v svet?
Kako uspešna bi še bila slovenska farmacevtska industrija, če bi se zaprl ruski trg in onemogočila ali vsaj močno otežkočila prodaja neoriginalnih, prekopiranih zdravil?
Ali pa v kolikšni meri so udobnost zaprtega in komajda konkurenčnega jugoslovanskega tržišča, privilegiran brezcarinski dostop do velikih neuvrščenih trgov, domače izvozne spodbude in preprodaja deviz od izvoza s »šticungo« prispevali k legendarni uspešnosti slovenskega gospodarstva?

Objektivnih razlogov, ki so onemogočali ali vsaj otežkočali samostojnejši razvoj naših industrijskih velikanov pač ni manjkalo. »Što se mora, nije teško« reklo ministra Čuferja velja seveda tudi obratno. Voda vedno teče navzdol in menedžerji praviloma ne izbirajo težjih poti, če imajo lažje na voljo. Prav nobene nuje ni bilo, da bi si veliki direktorji, ki so si na gospodarski zbornici pripenjali državna priznanja za uspešnost, belili glave in komplicirali življenje z dragim razvojem in težavnim spopadi s konkurenco, ko pa je bilo izvoz za vsako ceno vedno mogoče kompenzirati na domačem trgu.

Ko je bilo nekega lepega dne vseh tržnih varoval in zaščit konec in smo se brez vsake pomoči znašli na svetovnem trgu, se zdi, kot da so se naši kapetani ustrašili horizonta. Morda bi bilo drugače, če se v trenutku, ko so se znašli sami na viharnem morju, ne bi zapletali še z uporno posadko, otepali z gusarskimi prevzemniki in prevarantskimi navigatorji. Pa tudi cezarskih, vikingških, columbuskih, bonapartskih, brozovskih, fordovskih ali krupovskih genov ni bilo pri nas veliko posejanih. Think Big je novozelandski premier Robert Muldoon poimenoval predlog nacionalne strategije, s katero se je država odzvala na svetovno naftno krizo in prenovila poleg gospodarske potence tudi narodov značaj. Ob velikih morjih tudi ljudje razmišljajo drugače.

Kakorkoli, velikih kompleksnih sistemov v ostri globalni konkurenci očitno ne obvladamo. Skorajda vse mogočne stebre našega gospodarskega ponosa smo zapravili. Razmisliti velja, na kakšnih temeljih naj bi zrasla nova slovenska renesansa. Janez Drnovšek, ki je bil liberalni vernik, prosto po Niku Kavčiču pa še mentalno len, je verjel, da bo trg opravil svoje, in da se bo gospodarstvo že samo najbolje prestrojilo in prilagodilo. Nobene strategije ne potrebujemo.

Miro Kline je nekoč, ko je državo še zanimala strategija razvoja, razmišljal o Sloveniji kot deželi specialistov. Kadar smo sami, odvisni le od nas in okolice, ki jo obvladamo, kadar nas ne meljejo velikani in nam šefi ne gledajo pod roke, takrat se bodisi v športu ali v umetnosti, v znanosti, obrti, podjetništvu, zagrizemo v delo. Ko nam ni treba več upogibati hrbta, se prilagajati, dogovarjati, pregovarjati, povezovati, se uvrščati, lobirati, ko se ne odpirajo nove in nove fronte in se ni treba spopadati na vseh hkrati, takrat smo lahko dobri, pogosto celo najboljši. Takrat razvijemo najboljše malo/lahko letalo na svetu, najuspešnejšo jahto na sončni pogon, najprestižnejši motoristični izpušni sistem, najfinejši analogni gramofon, takrat naši fantje smučajo z Everesta, zmagujejo na olimpijadi,odkrivajo nove mikro svetove, takrat je Tina najboljša na snegu, Irena in Marjana pa v koncertnih dvoranah.

Državo resda nimamo bog vedi kakšno, nobene zares prestižne univerze, organizacije ali institucije ne premoremo, veliko več je tistih, ki še niso slišali, kot onih, ki vedo za nas, pa vendar se v teh ksenofobičnih alpskih dolinah, v primestnih garažah in delavnicah, laboratorijih in telovadnicah dogajajo čudeži. Celo v vinogradih, v vinskih kleteh in restavracijah rastejo svetovni šampioni in vrhunski chefi. V senci padlih industrijskih velikanov, stran od globalnih viharjev in zahrbtnih vetrov se z neskončno potrpežljivostjo, vztrajnostjo in trmo gradi nova slovenska odličnost.

Veliko vojno smo izgubili, nikoli več ne bomo imeli velike industrije, svetovnih koncernov in globalnih znamk. Tej igri pač nismo dorasli, nobenih pravih pogojev, podpore, še genov bržkone nimamo. A ne jočimo za politim mlekom, pravijo Angleži. Švicarji so imeli petsto let miru in demokracije pa kaj so dali svetu? Uro kukavico, ugotavlja Harry Lime (Orson Welles) v Tretjem človeku.

Morda se v naši mali industriji, v celotni tercialni dejavnosti postavi na noge tudi naš nov nacionalni ponos. Če bodo seveda naši mogočni lobiji dopustili, da mu prenovljen šolski sistem, gospodarska, finančna in davčna politika odprejo vrata.
Uspešni bodo vedno uspešni, v vsakem položaju in v vseh razmerah se znajdejo. Koliko njihovih davkov, prispevkov in dobičkov bo ostalo v državi, kaj bomo od njihove uspešnosti imeli vsi skupaj, pa ni odvisno le od njih.