Štepanjsko pokopališče • 29.3.2014 • 

Odkar mi je pred par dnevi pozvonil telefon in me je Stanetova vnukinja poprosila, da bi na pogrebu povedal nekaj besed, me preganjata dve vprašanji: koliko časa potrebuješ, da spoznaš človeka in si drzneš spregovoriti o njem? In pa v katerih življenjskih letih je smrt tragedija in v katerih sklenitev življenjskega kroga?

Dobrih petinštirideset let je, kar me je Stane Žigon sprejel v službo. Bil je direktor prodajne službe časopisnega podjetja Delo. Organiziral in širil je prodajno mrežo, postavljal časopisne kioske, razvijal distribucijo, naročniško službo in jutranji raznos, ustanavljal podružnice. Konec šestdesetih let je bil v Sloveniji gospodarski razcvet. Širilo se je polje svobode in optimizma. Podjetja so postajala vse bolj samostojni gospodarski subjekti in razvoj je bil v veliki meri prepuščen njim samim. Delo seveda ni bilo nikoli samo tržni projekt, vendar je bilo od tržne uspešnosti vseskozi odvisno. O marketingu se takrat tako rekoč nikomur še sanjalo ni, vendar je Stane premišljeno in daljnovidno razvijal njegove zametke. Ustanovil je skupino prodajno propagandnih referentov, product managerjev, bi rekli danes. Sam sem bil eden med njimi, ki smo prvi v časopisni dejavnosti razvijali in uveljavljali tržniško – marketinško miselnost in ravnanje.

Stane Žigon se v naše delo ni veliko vtikal. Puščal nam je proste roke, nas spodbujal in podpiral. Delo, TT, Tovariš, Stop, Avto, Zvitorepec, Naši razgledi so bili takrat razvijajoči in rastoči mediji, ki so odpirali okna, širili zavedanje in polja svobode. Vsi skupaj smo se učili, navduševali in razvijali, in prav vsak od nas je z znanjem in izkušnjami slovenskega časopisnega marketinškega embria pod Žigonovim okriljem lahko uspešno naprej gradil svojo kariero.

Le kadar je vrag odnesel šalo, ko so Francozi in Angleži bombardirali Suez, ko so ubili Kennedyja, ko je potres porušil Skopje ali ko je Armstrong stopil na Luno, takrat je Stane vzel stvari v svoje roke. Uredništvo je pripravilo posebne izdaje, ki jih je tiskarna natisnila v rekordnem času, mobiliziral je vse avtomobile v podjetju, alarmirali smo radijske postaje, nato pa novinarji, prodajniki, računovodje in referenti vseh vrst naložili zavoje časopisov v svoje avtomobile in jih po skrbno pripravljenih itinererjih razvažali po Sloveniji. Časopis je bil takrat dogodek in bralci so nas čakali na cestah, kdaj jim pripeljemo nove vesti in njihov časopis. Bolj skupaj nismo in ne bomo več nikoli.

Stane je bil dober, učinkovit in prijazen šef. Boljšega ne prej ne kasneje nisem imel. Vendar prijateljeval z nami ni. Bil je delaven, odprt in korekten, intimneje pa se nam odpiral ni. Stane Žigon je bil institucija.

Smrt je neizpodbiten konec. Nikoli ni čas zanjo, vedno odpira bolečino in žalost, ne tolažbe, ne opravičila seveda ni. Kadarkoli, v katerikoli dobi odhaja dober človek, je en dober človek na svetu manj, je svet za dobrega človeka revnejši, in smo tisti, ki ostajamo, bolj osamljeni, revnejši in praznejši. Ker pa je svet na dolgo roko morda vendarle poravnan, lahko pomaga misel, da za dobrim človekom ne ostaja praznina, da je vzgojil in poskrbel, da bo tudi, ko njega ne bo, na svetu več dobrih ljudi.

Morda je to sploh najpomembnejše, kar lahko ostane za človekom.