Odmevi, ocene 2

• oktober 2020 •

Predigra se imenujejo spomini legendarnega urednika Teleksa Jureta Apiha. To je zgodba, piše na hrbtišču »o petelinu, ki je prezgodaj zapel, o časopisu, ki je odpiral okna, o novinarjih, ki so verjeli v svoje poslanstvo, o času, ko se je že prelamljal svet, pa bi ga mnogi najraje pozabili, o Teleksu.« Srečna sem, da sem bila med temi novinarji. »Manca je bitko na Teleksu izgubila, vendar se ni vdala«, piše Apih. »Ko je dozorel čas, je bila med ustanoviteljicami Nove revije in se še enkrat zapisala v zgodovino«. Hvala ti, dragi Jure.
Manca Košir

Hvala Jure, prebral sem z veseljem, le napiši še kaj, preden bomo ali bodo na vse pozabili.
Milan Kučan

Včeraj sem Predigro na mah prebral. Legendarno in veliko več kot se zdi. Ko človek iz perspektive pogleda v preteklost, vse skupaj dobi nekakšen pomen.
Marjan Novak

Knjiga je dragoceno pričevanje, ki je moralo na svetlo v tem temnem, bolečem času.
Tomaž Brejc

Nekaj dni nazaj sem prejela po pošti Juretovo knjigo, ki je zelo, zelo zanimiva. Design je še posebej krasen. Njegov duhovit slog mi predstavi kolege, s katerimi sem nekoč začela v založništvu. Zdravko Duša, pa Manca Košir, ki jo spoznavam v PEN-u. Res HVALA. Zelo mi je tudi všeč, ker je do vseh tako pozitiven, skoraj ljubeč.
Tanja Tuma

Dobila in tudi že prebrala, še enkrat hvala. Sporočilo za Jureta: Izjemno! Najdragocenejša je seveda zgodba zadaj, a to ve Jure bolje od mene. Skratka: hvala za knjigo, pohvala avtorju in lep pozdrav.
Bernarda Jeklin

Zanimivo, šeherezadno, trnpejdžarsko. Slovensko literarno obnebje močno pogreša roman iz let 60/90. Čeprav tvoje delo (Št. 1) (september 2020) – gre verjetno torej za prvi del »sage«, mislim, da imaš štofa za naprej – ni roman in tudi ne romaneskna avtobiografija, je pa v avtorskem slogu publicistično izvrstno in gibčno razgrnilo toliko posebnega vitalizma, toliko tistega pozitivnega družbenega naboja v medijskem obdobju naših mladih let – ki je bil morda eden od izvirov naše socialne in politične modernosti – da sedanji bralec lahko med drugim presodi, od kod in od kdaj v Sloveniji utripa žila postsocializma, kučanizma, po mojem edinstvenega v svetu. Naša levica je nostalgična, daleč je do njene nove izvirnosti (na koncu pa nas bo tako vse požrl kapitalizem, še prej pa nas razgalil) … Študentom zgodovine in novinarstva – pa tudi komparativistike, potencialnim romanopiscem – bi jaz predpisal izpit ali vsaj kolokvij iz Apiha (Jureta). Zaradi dobre narative, všite v fakte in v spodvihanosti resnic.
Na koncu branja sem prevzet, katarzično presunjen nad tvojo dramo, kakršni sem se sam izognil (izstopil iz ZK leta 1972), postal spotikavi svobodnjak (10 TV dram in 7 realiziranih celovečercev), nimam pa volje, niti tvojih sposobnosti, da bi opisal svojo scenaristično pot (sem pa v filmu Dih tudi sam orisal našega Jaka, izvrstno ga uprizoril Aleš Valič). Jure, imaš nekaj umetniško močnih prizorov, ki tudi estetsko učinkovito utrjujejo realiteto, mislim pa pri tem, da je tvoja memoaristika bolj dragocena kot bi bila romanesknost, zakaj času pečat časa je v tvoji knjigi verjetno globlje udarjen. Upam, da boš morda zgodbo Dela pod tvojo roko tudi opisal, saj si takrat ob vsakršni uspešnosti spet korakal razočaranju nasproti … Si dramatičen junak in k sreči ne tragičen. Dober humor zmeraj kaže silo duha. Seveda bi lahko le kak Gogolj bil kos našim zanikanjem zmot, spodvihanostim … strašnim padcem naše levice in sprenevedanjem, poniglavostim naše desnice. Veliki tekst naše medijsko-intelektualne zgodovine nas še čaka – mi mu lahko dodajamo le svoj spomin in dejstva. No, še enkrat: čestim in voščim, da delaš naprej na Št.2.
Te lepo pozdravlja Željko Kozinc
P.s.: za drugo izdajo predlagam nekaj res mini popravkov: Duša ni iz Breginja, ampak Čiginja; Intervju s Kocbekom je leta 1974 pripravil predvsem Pahor, Rebula je bolj asistiral; Maček ni gradil v Rogu, ampak v zaprtem področju goteniške doline pred Kočevsko Reko.
Željko Kozinc

Jure hvala, čestitam, voajersko uživam ob Predigri,
Aleksander Bratina

Sem že predihal Predigro.
Prav je, da si to zapisal. Marsičesa nisem vedel, še posebej tega ne, kako so te žagali.
Čez 50 ali 100 let bo morda to kdo preučeval (naš čas) in mu bo prišla knjiga prav.
Še kaj napiši.
Bogdan Novak

Hej Jure, tvojo knjigo sem prebrala z zanimanjem. V bistvu me je začudilo kako malo vem o seznanjena z zgodbami iz ozadja. Saj veš, danes se o vsem vse ve. Najbrž se je tudi takrat a v zaprtih krogih.
Knjiga je dobrodošla tudi zato, ker o predpripravah oziroma predigrah, kot praviš ti, ni dosti razmišljanja in govora. Kot da bi ostal nek dogovor, da se je vse začelo z Novo revijo (v političnem smislu) ali Mladino in še nekaterimi tiski (v kao medijskem smislu). Rez ni bil čez noč, ampak s številnimi koraki, ki se nam danes zdijo mogoče samoumevni ali nedolžni, nekoč pa so imeli ostro in usodno težo.
Fajn se mi zdi, da je tok pripovedi stvaren, včasih hudomušen, brez etiketiranja in vsiljenih stališč, saj ta padejo na mizo sama..Sodbe, no ja – stališča – si skujemo nekako sami.
Ker sem v drugi polovici osemdesetih (ali prej ali kasneje?) pisala v Teleksu o filmu, sem se poskušala spomniti teh časov in ljudi, a niti na googlu ne najdem kdo je bil urednik (Mahkovec Uroš, Zoja Skušek?).Spomnim se le tega, da je bila na koncu naklada tako švoh, da ni šlo več in da sem se celo jaz oddahnila, ker sem za vikende in počitnice prenašala (takrat še ) pisalni stroj s seboj in klofala za Teleks. Ampak na preveč nedolžen način.
Bodi v redu in še naprej piši….
…še enkrat čestitke
Majda Širca

Knjigo sem prebral na dušek. Čestitam za literarno zgodovinsko umetnino. Še piši, lep pozdrav
Anton Grizold

Že na pogled vzbuja knjiga pozornost. Opisana dejstva so iskren
prikaz delčka življenja močne osebnosti, ki sledi svojemu poslanstvu.
Predigra je verodostojen opis stanja in dogajanja v takratni slovenski družbi,
osvetljen z vidika oblikovanja medijskih vsebin in utiranja poti v
demokratično družbo.
Je prijetno in zanimivo branje.
Bravo Jure!
Ada Gorjup

Knjigo sem prebral na dušek in ti čestitam za mojstrovino.
Ne vem, če je res esej, kot je napisal Nežmah. Jaz jo berem kot svojevrstno, zgoščeno zgodovino časa, v katerem sem zaključeval študij novinarstva in potem pričel s prvo službo kot član predsedstva slovenske mladinske organizacije in vodja centra za obveščanje in propagando (zgodilo se je precej slučajno, saj bi moral biti novinar v krški papirnici, kjer sem bil štipendist) ter sem precej akterjev spoznal takrat osebno, večino, če ne že vseh, pa preko spremljanja medijev (moj cimer v domu FSPN je dolgo časa hodil z Aljošino sestro …).
Ubral si zelo poseben, všečen in poveden stil, še posebej izstopa kombinacija naslovov poglavij. Bravo.
Da pustim še kaj za pogovor v živo, samo dodajam v Teleksovem stilu: TO MORATE … NAPISATI – ti namreč reminiscence na naslednje obdobje tvojega delovanja na Delu, predvsem ko si bil v samem vrhu novinarskega konglomerata. Naj me koklja brcne, če se motim, ko si mislim, da že snuješ …
Drži se in pazi nase,
Milan Jazbec