MAG, • 10. 12. 2008 •

V naši socialistični preteklosti je bil na oblasti delavski razred. V njegovem imenu je oblast izvajala partija, znotraj nje pa njen novi razred, kot je Milovan Djilas poimenoval takratno nomenklaturo. Pri nas se delavski razred vozi v mercedesih – po svojih predstavnikih, je razložil Ježek. Seveda smo se vsi, ki smo se vozili v fičkih, škodah, wartburgih in spačkih, strinjali z njim in si po svojih najboljših močeh prizadevali zrušiti uzurpirano oblast. Ni šlo drugače, kot da smo v trenutku, ko se je za berlinskim zidom podiral svet, spodmaknili nogo tudi našemu dotlej “najbolj demokratičnemu delegatskemu političnemu sistemu”, pa še državi, ko smo že bili ravno pri tem. Danes, ko se iz obdobja blaginje in socialnega libertarnega kapitalizma po riti spuščamo po vse bolj strmi drsnici, ne da bi vedeli, kdaj in kje se ta konča, je morda prilika za malo relativizacijo črno-bele zgodovine.
Proletariat svoje revolucionarne oblasti neposredno seveda ni mogel izvajati, je pa še kako izkoriščal njene privilegije. Najmanjša plača delavca, strojepiske, čistilke skoraj nikoli ni bila manjša od tretjine, kvečjemu četrtine največje plače v podjetju. Na stanovanje je bilo treba čakati, vendar so imeli tisti z manjšimi plačami prednost, stanarine pa so bile skorajda simbolične. Delavski razred se je na dopust v počitniške domove vozil z legendarno karto K-15 pravzaprav zastonj. Skrb za zdravje in izobrazbo je bila zgledna in poleg nomenklature namenjena vsem. Nezaposlenosti ni bilo pa tudi za stroji in v pisarnah še ni bilo potrebe po tekmovanju z azijskimi brati in za vsako leto večji kapitalistov izplen. Neposrednega vpliva na politične odločitve resda ni bilo prav veliko, je pa vprašanje, ali je potreba po tem realno sploh obstajala. Geslo Tovarne delavcem ni bila povsem prazna floskula in delavsko samoupravljanje ni bil povsem brezzobi tiger. Moralna moč in politični prestiž delavstva sta bila v družbi dominantna.
Poštena (tehnična!) inteligenca je partijski evfemizem. Ko je postajalo jasno, da dodana vrednost v izdelku ni le delavčev vloženi trud, ampak da imajo tudi inženirji in še kdo kaj zraven, jih je bilo pač treba pripustiti, za vsak primer pa so jih vendarle bolj kratko držali. Hudega jim ni bilo. Tito jim je v tretjem svetu odprl trge. Brez carin in z velikimi izvoznimi spodbudami se jugoslovanski industriji ni bilo bati konkurence. Od Asuana do Bombaja, od Huseina do Gadafija so naši strojniki in gradbinci služili konvertibilni denar. Ko so se pozneje preizkusili v pravi konkurenčni tekmi, se jim je žerjav prevrnil v Misisipi, in pravljice je bilo konec.
Najbolj sumljivi so bili obrtniki, mesarji, gostilničarji, trgovski potniki in akviziterji. Pod ostrim očesom partije in v neusmiljenem primežu davkarije se je kot v motni prajuhi vsem kontrolam in pritiskom navkljub razvijal in kalil zarodek bodočega kapitalističnega razreda.
Razmišljajoči izobraženci, filozofi, pesniki, profesorji seveda niso bili pošteni. Preveč so mislili in preveč so vedeli. Povsem odstaviti se jih kajpak ni dalo, po malem se jim je oblast celo prilizovala, zaupala pa jim ni nikoli.
Potem pa se je svet postavil na glavo. Filozofi, pesniki in profesorji, tisti, ki naj bi bili prej zatirani, in oni, ki so vseskozi bili zraven, so prevzeli oblast. Obrtniki, mesarji, gostilničarji, trgovski potniki in akviziterji ter Ostapi Benderji vseh provinienc so se skupaj s pravočasno spreobrnjenim podmladkom nomenklature polastili kapitala in realne moči. MBA-jevci in monopoly playerji zdaj vodijo igro.
Osvobojena (tehnična?) inteligenca je morala zavihati rokave in se v vse ostrejši tržni tekmi vedno znova dokazovati. Nekaterim je uspelo, drugim pa ne.
Le delavski razred je v kapitalističnem raju potegnil kratko. Nekdaj cvetoče tovarne so šle pod vodo, ker delavke niso zmogle tekmovati z azijskimi tekmicami v produktivnosti in nizkotnem plačilu. Neposrednega upravljanja osvobojeni lastniki odtujenega kapitala prodajajo tovarne z delavci vred kot škatle za čevlje. Fleksibilnejši trg dela se v menedžerskem novoreku pravi svobodnejšemu odpuščanju zaposlenih in nezavezujočemu najemanju novih. Če podjetju zaškripa, gredo proletarci prvi na cesto. Besede, razen v državnih podjetjih, kjer je na oblasti bojevniški sindikat z močno politično stranko za hrbtom, nimajo več nobene. Mezde rastejo, če rastejo, počasneje od produktivnosti. Spodnje so desetkrat, tudi dvajsetkrat manjše od zgornjih. Socialna pravičnost in solidarnost so vse bolj prazne besede.
Edino še preostalo orodje odrinjenih je volilna pravica. Številčnost delavskega razreda je še vedno tolikšna, da se mu nobena oblast ne more povsem zameriti. Le prvi dve leti vsakokratnega mandata je treba preživeti, potem je nevarnost v glavnem mimo. Do novih volitev jih bodo imeli vsi radi.
A svet se še naprej obrača. Že nekaj časa se nam dogajajo stvari, za katere ne bi nikoli verjeli, da se nam bodo zgodile. Prekucija je le drugo ime za revolucijo.