MAG, • 19. 11. 2008 •

Človek naj bi se razvil iz opici podobnega bitja, tako darvinistična razvojna teorija, takrat, ko je začel uporabljati orodje. Ko je prvi opičji samec zagrabil odpadlo vejo, da bi z njo iz drevesa sklatil sadež (prvi primer), je z manj napora nabral več hrane, postal močnejši in pomembnejši. Motiv, ki ga je premaknil, pa v resnici ni bila potreba po delu, temveč lenoba. Z manj napora je dosegel več. Ali pa ko je zagrabil kamen, da bi drugemu opičjaku razbil glavo (drugi primer), se znebil konkurenta in si pridobil najlepšo samico – ni šlo za delo, temveč za umor. V genomu lenobnih in požrešnih ter pohotnih človečnjakov, ki naj bi bili seveda uspešnejši in močnejši od vrstnikov, pa se je selekcijska izkušnja počasi preoblikovala v genetski program, ki očitno deluje še danes.
Ko gledam vrano, kako z višine spusti oreh na asfaltno cesto, da se razbije, in potem pride do jedrca, lastovko, ki z neverjetno gradbeniško mojstrovino sestavi gnezdece pod hlevskim stropom, ali mravlje, ki brez prostorskega in izvedbenega načrta zgradijo svoje izpopolnjeno velemestno bivališče, skorajda podvomim v, zdi se, vendarle preveč preprosto razvojno glorifikacijo človekovega dela. Pohota ni le človeška lastnost, temveč najpomembnejši in najbolj vsestranski vzgon nadaljevanja vsake živalske vrste. Za preskok od najrazvitejšega primata do samirskega pesnika, egipčanskega arhitekta, grškega filozofa, renesančnega umetnika in novodobnega fizika, ki izziva drobovje stvarstva, je bilo treba nekaj več.
Najpomembnejša razvojna novost, ki je človeka dokončno in usodno ločila od živali, je bil vendarle govor. Sposobnost ubesedenja, ne komuniciranja! Komunicirajo mnoge živalske vrste. Prenašajo pomembne informacije, opozarjajo, grozijo, snubijo, plešejo, pojejo … Le ubesediti, kodirati, razgraditi in na novo sestaviti pojmov ne morejo (mimikrija, ki jo nekatere živalske vrste kar dobro obvladajo, je daleč od tega). Prav ta miselna telovadba, ki jo je omogočilo ubesedenje, podobno kot deset ali sto tisoč let kasneje digitaliziranje, je sprostila misel in domišljijo in najmočnejšo, najbolj pomembno in najbolj usodno človekovo iznajdbo – laž.
Do pojava laži je bil svet preprost. Komunikacija je sodila v resničen svet tako kot veter, ki napoveduje nevihto, ali vonj po hrani ali samici. Nakar so ljudje začeli uporabljati besede, ki niso bile le sporočila ali odmevi, temveč so lahko zaživele tudi same. Lahko so jih kombinirali in sestavljali po svoje in brez nujne vezi z nečim resničnim oblikovali povsem nove misli in sporočila. Fantastično polje domišljije je popeljalo človeške prednike v neverjeten svet, kjer sta se stvarnost in domišljija prepletali, meja med njima pa se je nehote ali pa tudi hote izgubljala. Pripovedovalci morda res pogosto še sami niso vedeli, ali se je vse, kar se jim je zazdelo, res zgodilo, pa tudi halucinacijskih pripomočkov ni nikoli manjkalo, so pa zanesljivo z novo razvito sposobnostjo pridobili neverjetno moč. Ljudje, če so to že zares bili, so bili pred lažmi povsem nezaščiteni. Vse, kar so jim pripovedovalci prenesli, je bila čista resnica. Ničesar drugega niso poznali, nobenega vzroka, da pripovedim ne bi verjeli, niso imeli. Če je pripovednik dejal, da je srečal božanstvo, ga je pač res, in če mu je karkoli zapovedalo, je bilo treba temu seveda slediti. Hvaležni so bili poduhovljenim, ki so jim razlagali tuj in še pravkar povsem nerazumljiv svet in ga vse bolj dojemljivim in mislečim smiselno predstavili. Človek je z domišljijo in lažjo ustvaril svet, v katerem je bilo vsakomur odmerjeno njegovo mesto in zaukazano njegovo ravnanje. Razslojevanje na tiste, ki vedo, in tiste, ki poslušajo, je bila logična posledica. Resničnostnih okov osvobojena misel je z astrologi poletela v vesolje, s pesniki in filozofi pa v globino človeške duše.
V dolgih tisočletjih je bila laž, če je bila razkrita, seveda spoznana kot prevara in greh, vendar smo pred njo še vedno komajda zaščiteni, še vedno je močno orožje. “Gleda te u oči i sere,” pravijo Srbi za politike. Plemeniti šankpolitik je prepameten, da bi sam verjel v vse nebuloze, ki jih stresa pred kamero. Odhajajoči in vračajoči se Janez hladnokrvno ponavlja brezsramne diskvalifikacije, nekaj se jih bo zanesljivo prijelo. Še včeraj spoštovani in morda najbolj verodostojni minister poniglavo kleveta za okroglo mizo, česar bi se prej sramoval. Celo lepi in samooklicani poštenjak je s svojim leporečjem sumljiv.
Živimo v lažnivem svetu. Skoraj dva tisoč let je trajalo, da smo si upali na glas podvomiti v pravljico, na kateri naj bi stala civilizacija. Najhujše vojne se danes vodijo na podlagi laži. Laž je pač prepogosto prijetnejša od resnice. Ali je fantu, ki opeva dekletove lepe oči, verjeti? Je mož v resnici do dveh zjutraj kegljal s prijatelji? Ali detergent zares z lahkoto opere vse madeže? Si lahko predstavljate hujšo moro, kot je načelni resnicoljubec, ki ti prav vse pove v obraz?
Civilizacijska nadgradnja laži – neresnice je neresničnost – virtualnost. Ni še povsem jasno, kako, če sploh, bomo preživeli virtualni svet, v katerega so nas ujeli. Virtualna ekonomija, virtualne vojne, virtualna družba in virtualni prijatelji. Najprej se zdi, da v računalnikih in na svetovnem spletu izmišljeni svet živi sam zase, da nas ne zadeva in ne ogroža. Pravkar pa doživljamo svetovno kataklizmo, ker se je virtualni svet spečal z realnim, ker so nas predniki spet vodili za nos, ker je ponovno zavladala laž.
Res.