Mag, • 22.10.2008 •

Moše Pijade je bil slikar, novinar, visok partijski funkcionar in eden ključnih kreatorjev federativne Jugoslavije. Leta 1955 se je naveličal partijskega politikantstva, opustil vse politične funkcije in se odselil v Pariz, kjer je tudi umrl. Ni prenašal praznega nakladanja novo komponiranih politikov, ki so nadvse radi demonstrirali svoje na hitro pridobljeno poznavanje historičnega materializma in, kot jih je ošvrknil, vsak nastop začeli z elaboracijo razvoja “od majmuna do Avnoja”.
Ne zelo drugačna niso današnja razglabljanja o tem, kdo je bil prvi in kdo najbolj zaslužen, koliko problematičnega statusa na koliko let podlage štejemo nasprotniku, pa tudi to pisanje pravzaprav ni zelo drugačno.
Kdaj se je torej v resnici začelo?
Z generalom Avšičem se je za nekaj časa končalo. Tita je sicer do konca držal za besedo, da naj bi imela Slovenija tudi v Jugoslaviji svojo slovensko vojsko, a ga je maršal pod pritiskom srbskih generalov navsezadnje preslišal. Sam Kidrič se je menda zjokal, ko je dojel, da smo z vojsko izgubili tudi samostojnost.
Zamolčana tuhinjska republika, prvi štrajk trboveljskih rudarjev, sedemindvajset poslancev, ki so mnogo prezgodaj vzeli demokracijo zares, Kavčičevo razmišljanje o delavskih delnicah in odkrit konflikt z Ribičičevo beograjsko vlado zaradi avtocestnega programa niso pomembneje ogrozili enopartijske vladavine. Janez Menart in skupna šolska jedra, Teleks in socialistična morala, Mladina in JNA, Matevž Krivic in Sobotna priloga Dela, pohod skozi institucije in Nova revija, Igor Bavčar in Odbor za zaščito Janeza Janše, Tone Pavček in Majniška deklaracija, Milan Kučan in Slobodan Milošević, vse to se je zgodilo kasneje.
Usoda se je, ne da bi to sploh opazili, obrnila leta 1969 v Beogradu. Na devetem kongresu zveze komunistov Jugoslavije se je v resolucijo zapisal usodni stavek: komunisti bomo kot družbeno upravičeno priznali samo tisto delo, ki se bo kot takšno potrdilo na trgu.
Nič dramatičnega, nič političnega, nič nacionalističnega in nič prevratniškega. Gospodarska reforma in delavsko samoupravljanje, tovarne delavcem in konec planskega gospodarstva, vse skupaj je legitimiralo morda sploh premalo premišljeno zavezo, ki je ni bilo mogoče več izbrisati, ki pa je v polni meri legitimirala vsa zavzemanja za tržno gospodarstvo in vse njegove nujne posledice.
Nihče ti ni mogel zapreti ust, če si sesuval kontrolo cen, družbeno dogovarjanje, obdavčenje reklame in propagande, komisarsko vodenje gospodarstva, negativno kadrovsko selekcijo. Usoda podjetij, s tem pa tudi osebni dohodki v njih, se je pač odločala, ali bi se vsaj morala odločati, na trgu. Oviranje, nespoštovanaje ali rušenje tega principa je bilo očitno v nasprotju s sprejeto partijsko smernico. Praksa je bila seveda v marsičem drugačna, vendar tudi izpostavljena legitimni in vse bolj pogumni kritiki.
Časi so se kakopak menjali. Prišlo je Titovo pismo, antibirokratska, antitehnokratska in antinacionalistična kulturna revolucija, a usodnega stavka niso nikoli preklicali. Partijski dogmatiki so mnogo prepozno spoznali, da zavzemanje za svobodno tržno gospodarstvo, za neodvisnost podjetij in politično kadrovsko nevmešavanje vanje, neposredno ogroža njihovo moč in pomen.
Trg je v resnici pravica odločanja. Pravica podjetij, da prilagajajo svoje delo, svoj program, svoj nastop in ponudbo potrebam, ki se izkazujejo na trgu, in pravica kupcev, potrošnikov, da izbirajo med ponujenim. Do politične demokracije je še en sam korak. V legitimnem, odprtem spopadu s partijskim političnim inženiringom so se množili argumenti in krepila sta se politična moč in pogum oporečnikov. In vedno več jih je bilo. Pravica odločanja je bila vse bolj tudi pravica do besede, do javnega zavzemanja za drugačna stališča, do legitimnosti drugačnih pogledov in predlogov. Micelij, iz katerega so lahko, ko so bili pogoji primerni, zrasli kasnejši gobani in lisičke, mušnice in celo karžlji, je bil pripravljen. Brez tistega usodnega stavka, ki ga je nekdo pred skorajda štiridesetimi leti podtaknil v resolucijo partijskega kongresa, bi šla zgodovina lahko drugo pot.
Morda velja danes, ko se po smrtonosnih ekshibicijah ameriških embeajevskih špekulantov in vesoljnem polomu ultraliberalne Friedmanove ekonomske šole trg ponovno relativizira kot edini in univerzalni regulator, spomniti inženirje nove ekonomske politike na vse tiste -izme, ki se razbohotijo, ko se najprej relativizira, potem pa omejuje in na koncu ukine pravica do odločanja.
citat:
Brez tistega usodnega stavka, ki ga je nekdo pred skorajda štiridesetimi leti podtaknil v resolucijo partijskega kongresa, bi šla zgodovina lahko drugo pot.