Mag, • 24.9.2008 •

Najprej smo bili vsi ZA. Lesene volilne skrinjice so glasno odmevale, ko je volivec, prvič v zgodovini tudi volivka, spustil kroglico vanje, in budni komisiji jasno signalizirale, v katero, črno ali rdečo, je oddal svoj glas. Čudni časi so bili, in ni se bilo za igrati. Zmaga rdečih je bila popolna. Dobili so glasove prepričanih in prestrašenih, pa še nekaj tistih iz črnih skrinjic za povrh, kot danes pravijo prizadeti.
Kasneje so bile volitve državljanska dolžnost. Vedelo se je, kdo je prišel na volišče in kdo ne. Črno piko si dobil že, če nisi bil dovolj zgodaj na volišču, in med netaprave so te zapisali. Odločati pa se pravzaprav ni bilo o čem, saj več kot enega kandidata za eno funkcijo praviloma ni bilo.
Sovražniki so pretili z vseh strani. Vzeli so nam Trst, sovjetski tanki so grozili izza madžarske, romunske, bolgarske meje, padli sta Budimpešta in Praga, jedli bomo travo, je grozil Kardelj, le Tito nas je ponosno branil pred vsemi. Kdor je bil proti ,je šel lahko na Goli otok.
Svet je bil brez vsakega dvoma z atomsko garancijo za vedno razdeljen na dvoje. Vsak poskus spreminjanja globalnega ravnotežja se je slabo končal. Še sreča, da nam je partija v logorju, ki smo mu bolj ali manj zvesto pripadali, priborila poseben status. Ponosni smo bili, da se imamo bolje kot vsi drugi za berlinskim zidom, da imamo potne liste in lahko potujemo na Zahod, da si lahko kupimo fička ali spačka, in da bi nam lahko bilo bistveno bistveno slabše.
Štirje profesorji sociologije, ki so jih nagnali z univerze, ter novinar in sodnik, ki sta zaradi sicer neobjavljenih oporečniških tekstov končala v zaporu, so bili kolateralna škoda.
Zapletli smo se v družbeno in delavsko samoupravljanje. Vsakdo med nami se je hočeš nočeš prej ali slej znašel v nekem samoupravnem organu. V veliki meri je bilo seveda farsa, v marsičem, ne zelo usodnem seveda, pa smo v resnici odločali. Kot individualni poslovodni organ delovne skupnosti sem zadnji v vrsti zaprosil za stanovanjski kredit. Komisija delavskega sveta me je obiskala in natančno proučila moje stanovanjske razmere. Kolektiv je na referendumu dvakrat glasoval, preden sem dobil svoj delež pravice. Kdor ta čas vidi le črno-belo, je daltonist.
Marsikaj je šlo sicer hudo narobe in tudi šimfali smo vedno glasneje. Pravih oporečnikov pa ni bilo. Vsaj slišati jih ni bilo. Janša, Jambrek, Slivnik … so bili še navdušeni borci komunistične revolucije.
Potem je umrl Tito. Sovjetsko gospodarstvo se je v neenakopravni tekmi z Zahodom sesulo, talibani so Ruse nagnali iz Afganistana, državljani so jim množično uhajali na dvorišča zahodnih ambasad, padel je berlinski zid. V Beogradu so skušali s skupnimi šolskimi jedri posrbiti vzgojo mladine v vedno bolj razrahljani državi. Janez Menart je napisal pismo bralcev, češ, z nami lahko manipulirate, z našimi otroki ne boste, in zbudil še ravnokar nepredstavljiv izbruh državljanskega poguma. Matevž Krivic je z legitimistično pravno trmo odprl Delove strani za pisma bralcev drugače mislečih. Delo nikoli ni bilo tako pluralno in uravnoteženo kot v drugi polovici osemdesetih let, ko se je, ne da bi takrat vedeli, zares utemeljevala naša usoda.
Spominjam se obiska takratnega predsednika zveze komunistov, ki je na sestanku z novinarji in uredniki Dela skušal ugotoviti, ali lahko partija računa na njihovo podporo tudi, če pride do zaostritev. Zdel se je zamišljen, ko je odhajal, potem ko je dobil povsem nedvoumno in nabrže nepričakovano košarico. Prepričan sem, da je imel tisti sestanek pomembnejši vpliv na razvoj dogodkov kot marsikatera bolje spropagirana manifestacija.
Zaprli so Janšo, Kučan je pred očmi vse Jugoslavije odkorakal s partijskega kongresa v Beogradu. Še nikoli nismo bili tako enotni kot takrat. Z večino, kakršno sta lahko presegla le Milošević ali Kim Il Sung, smo izglasovali samostojnost. Dobili smo večpartijski sistem, kapitalizem in demokracijo.
Idile enotnega, k istim ciljem zazrtega ljudstva je bilo konec. Valjhun in Kajtimir, Trubar in Hren, klerikalci in liberalci, Sokoli in Orli, beli in rdeči, levi in desni. Ob isti razpočnici se pod le spremenjenimi imeni grupirajo narodni geni. Arogantna govorica enih in vulgarna drugih, pohlep in svetohlinstvo, leporečje in laži, naši in vaši, kot gnojni turi se razraščajo in širijo gnus in obup. Narod se je brezskrupulozno razdelil. V bistvu nas je zdaj manj, saj prek politične delitve ne vidimo in ne sežemo. Zaprti le v svoje miniciozne svetove sledimo vsak svojemu bogu, sovraštvo pa se širi in zastruplja.
Zdaj imamo demokracijo, zdaj smo lahko PROTI.