MAG, • 30.8. 2008 •

Predsednik uprave uglednega slovenskega podjetja,  enega naših blue chipov pravzaprav, je prejel nespodobno povabilo. Obiskal ga je znanec in mu
zaupal, da se velik rizični sklad, ki skrbi za premoženje ameriških upokojencev, zanima za odkup delnic njegove družbe. Priložnost je enkratna, upravi ponujajo popolno zaupanje, pa še vedno bolj motečemu vplivu državnih, paradržavnih in zasebnih lastnikov bi se lahko izognil. Nekaj malega bi sicer od tega imel tudi znanec, če bi se posel z njegovim posredovanjem seveda uspešno izvedel. Stane ga nič, če se sestane s predstavnikom, ki je po naključju prav ta teden v Evropi.

Bil je čas, ko se je lastninjenje dramatično prelamljalo. Na novo izumljene in postavljene pooblaščene investicijske družbe, ki so si bile s sladkimi besedami in lepimi obljubami nabrale lastniške certifikate imaginarne vrednosti, so s temi papirčki kupovale povsem realno premoženje slovenskega gospodarstva in začele v njem prevzemati oblast. Cena, po kateri so pidi prevzemali podjetja, praviloma ni bila visoka, saj si novi lastniki niso hodili v zelje in so na sicer zaukazanih  licitacijah, namesto da bi drug drugemu dvigovali ceno, vlekli kar iz klobuka listke z imeni svojih novih podjetij po izklicnih cenah seveda. Tako rekoč čez noč je zrasla legija gologlavih strokovnjakov, ki so v nadzornih svetih odločali o postavljanju in spreminjanju uprav, delitvi dobičkov, potrjevanju ali zavračanju investicij in razvojnih programov. Kot navdušeni igralci monopolija so preprodajali deleže, koncentrirali, parkirali, pogosto tudi izčrpavali lastne družbe, vsekakor pa žrli živce upravam, ki so se bolj kot z usodo podjetja na trgu morale ukvarjati z lastno usodo pod novopečenimi lastniki in njihovimi nadzorniki.

Naš direktor, ki so mu štrene mešali tudi v lastnem moštvu, da o politiki niti ne govorimo, bi dušo dal za lastnika, ki bi mu zaupal ter mu omogočil avtonomno upravljanje družbe in uresničitev ambicioznih ciljev, ki so se ponujali. Kako naj
suvereno vodi vse bolj ogroženo barko, če pa ga lahko, ne da bi za to komurkoli odgovarjal, njegov nadzornik kadarkoli zamenja, družbo pa po kosih ali
v celoti proda, zastavi ali po svoje zlorabi. Zakaj torej ne bi sprejel Američana, ki ne ve, kam bi naložil svoj denar? Stane ga v resnici ničesar.

Gospod John nad sestankom v Ljubljani nekako ni bil navdušen. Kaj, ko bi se raje sestali v Benetkah, tam ve za odlično malo taverno nedaleč od Rialta?
Veste, gospod predsednik, je še preden so postregli, takoj posegel v bistvo, rad bi bil povsem jasen. Imamo zelo dobre informacije o vašem podjetju pa tudi o vas osebno. Naš interes je, da odkupimo večinski delež vaš družbe in jo čez pet ali sedem let po ustrezno višji ceni spet prodamo. Vas bi seveda pustili na mestu predsednika in se v vaše delo ne bi v ničemer mešali. Le enkrat na leto bi od vas pričakovali številke, ki bi nas prepričale, da ste na pravi poti. Saj ne da mi ne bo godilo vaše zaupanje, vendar morate vedeti, da uprava ni tista, ki bi lahko prodala družbo. Za to se morate obrniti na lastnike.