MAG, • 30.7.2008 •

Poletje je primeren čas za razglabljanje o Hrvaški. Razlezli smo se po Istri, Dalmaciji in njenih otokih, Kornati so polni slovenskih jadrnic in postavljaških jaht. Na Stradunu je slovenska govorica (in nemška in italijanska in angleška in češka), zdi se, pogostejša od hrvaške. Na najlepši evropski obali se počutimo skorajda doma. Prav vsakdo hrani v spominu, ob drugih seveda, vrsto prijaznih srečanj in dotikov.
Hrvati so tati, slišim kričati smrkavca na obali.
Slovenci su smeće, je nekdo z ogljem nakracal na sveže pobeljeno steno slovenske počitniške hišice v Istri.
Predsednik sosednje države bi z gasilci ohladil slovenske specialce na Muri. Razborit istrski časopis v savudrijsko valo poziva topnjačo, naš minister za oklepnike kupuje bojno ladjo v Rusiji.
Pa smo si ne tako dolgo tega obljubljali zavezništvo, da se bomo skupaj borili, če bo jugovojska napadla ene ali druge. Hrvatom se je sicer zdelo, da se Slovencem preveč mudi, da oni še niso pripravljeni, a Demosovi generali niso hoteli čakati, slovenska javnosti pa tudi ne.
Zagrebška podružnica Ljubljanske banke se je želela osamosvojiti pa ji takratno vodstvo matične banke bržkone s soglasjem takratnega (Peterletovega) izvršnega sveta ni dovolilo. O, ko bi lahko zavrteli čas nazaj! Potem se je Kučan v Beogradu sam sestal z Miloševićem, in Tuđman mu seveda ni verjel, da takrat ni sklenil kravje kupčije na hrvaški račun. Naš predsednik se je na poti domov z letalom sicer ustavil v Zagrebu, da bi takratnega zaveznika na štiri oči prepričal, o čem je v Beogradu tekla beseda, pa ni zaleglo. Zamera je bila rojena, in ko so kmalu zatem jugoslovanski tanki iz hrvaških vojašnic krenili nad Slovenijo, so jih Hrvati na cestah zmerjali, obmetavali in skušali ustaviti, Tuđmanova vojska pa ni posredovala. Druga zamera.
Razpadel je jugoslovanski bančni sistem, propadale so banke in mnogi varčevalci so ostali brez svojih deviznih vlog. Hrvaška vlada je ponudila prevzem obveznosti in postopno izplačilo vsem, ki bodo svoje vloge prenesli na njihovo banko. Nekateri so ji zaupali in preknjižili svoje terjatve iz ljubljanske na zagrebško banko, drugi, številčnejši, so bolj zaupali Ljubljanski banki in – storili napako. Za mnoge opazovalce smo takrat poniglavo ustanovili novo Ljubljansko banko – NLB, nanjo prenesli premoženje, v stari pa pustili le dolgove do hrvaških varčevalcev.
Argumenti, s katerimi slovenski pogajalci prepričujejo javnost in sodišča, da nova LB ne odgovarja za obveznosti, ki jih je pustila v stari LB, in da ni dolžna poplačati denarnih vlog, ki so ji jih varčevalci zaupali, temveč naj svoj denar zahtevajo od nekoga drugega, saj ga banka več nima, ker ga je morala nakazati na drug naslov, so za spolitizirano birokratsko uho morda lahko prepričljivi, za zdravo in pošteno pamet pa ne. Pravniki in politiki, ki so nam zakuhali sramoto, se lahko še leta pogajajo, zagovarjajo in prepričujejo, škode, ki so nam jo bili naredili, pa ne bodo popravili.
Dobro ime, good will, je ekonomska, marketinška, celo knjigovodska kategorija. Je investicija, ki odpira vrata, povečuje zaupanje in ceno. Potreben je čas in dosledno dobro in pošteno delo, da si ga pridobiš. Zapraviš ga zlahka z eno samo nespametno, neodgovorno potezo.
Množica užaljenih, prizadetih, ogoljufanih – okradenih hrvaških varčevalcev je močna politična javnost, ki v marsičem stimulira in omogoča negativno protislovensko razpoloženje na Hrvaškem. Ne le propadli Sunčani Hvar, ne le za slovenske banke nedostopno tržišče, ne le na prvi pogled nesmiselna nagajanja na vsakem koraku, dolgoročno kontaminirani gospodarski in politični, celo osebni odnosi so rezultat slovenceljske ozkosrčne poteze. Ker pa so nelepo raboto tako kot orožarsko afero zakuhali čelniki ene in druge politične opcije, ni resnih zgledov, da bi jo bila slovenska politika sposobna popraviti.
Volil bi tisto stranko, levo ali desno, ki bi obljubila, da bo poravnala naš dolg do sosedov, preden nas prej ali slej v to sramotno prisili to ali ono razsodišče. Da se nam ne bi bilo več treba sramovati, od kod prihajamo!
Imaš samo tisto, kar daš, pravijo Gruzijci, ki so starodavno in modro ljudstvo.
Pa še to: celoten dolg hrvaškim varčevalcem (glavnica) znaša okoli 160 milijonov evrov, oklepniki 8 x 8 nas bodo brez popolne oborožitve stali najmanj 280 milijonov, predsedovanje Evropski uniji naj bi stalo 62 milijonov evrov. Nekdanja solastnica Nove ljubljanske banke je v skrbi za njen good will ponudila zelo ugoden dolgoročen kredit Sloveniji in Hrvaški – vsaki po osemdeset milijonov, da bi skupaj poravnali obveznosti do varčevalcev Ljubljanske banke in hrvaških državljanov. Bajuk na to uho ni slišal, Rupel pa je komentiral, da tega denarja ne potrebujemo.
Jure Apih