• Mladina, 23. oktobra 2020 •

Spomini nekdanjega glavnega urednika Teleksa.

Konec sedemdesetih je bil to tednik, ki mu je uspevalo troje: razbijal je politične tabuje svojega časa, spremenil je govorico novinarstva in iz časopisa je napravil priljubljeni objekt branja.

Takratnega kolumnista Apiha je partija kajpak odstavila, s pomočjo intelektualcev marksističnega centra, ki so za potrebe političnega vrha spisali uničujočo oceno njegovega urednikovanja.

Avtor, ki je bil že pred tem guru marketinga, desetletja kasneje direktor Dela, je zdaj napisal odličen esejistični tekst, v katerem je opisal dobo in svoj koncept pisanja za bralce. V njem je združil anekdote in predstavil izbor sodelavcev, ki so v žurnalizem prinašali novum. Odstavljenega profesorja sociologije, ki so mu bila zaprta vrata objavljanja, prodornega srbskega pisatelja, ki je bil v Beogradu na črni listi, kulturnika, ki je iz Playboya izrezoval nagice in jih dopolnjeval z avtorskimi verzi, in vrsto drugih pronicljivih obstrancev. Vpeljal je torej princip, da je k uredniški ekipi dodajal presežek s pisci z drugih področij. Tako so nastali novi žanri in takrat nezamisljivi pristopi. Celo pisma bralcev so naenkrat postala politični dinamit.

V sodobnih tednikih dominira politična orientiranost, Apihov Teleks je stremel k osvajanju bralcev, in to s stilom in z vsebinami, ki so preskakovale zorne kote kot vladajoče partijske doktrine in tudi splošnega establišmenta. Spomine in premišljevanja posrečeno nadgrajuje z odlomki tedanjih pisanj, ki prinašajo bralni flavour, in z drobci iz zgodovine časopisja – ponekod so denimo honorirali celo pošiljanje pisem. Mali vademekum, ki bi ga morali prebrati aktualni uredniki slovenskih časopisov.

Vsekakor pa letos najboljša esejistična knjiga.

Recenzija knjige Predigra: še preden smo izgubili spomin, *****, avtor Bernard Nežmah.