• 10.3.2010 •

Globoko v azijskem kontinentu so korenine otomanskega imperija, ki se je pred petimi stoletji raztegnil do obzidja Dunaja, v Sarajevu pa tudi ostal, dokler ga pred dobrimi stotimi leti drugi, tokrat austro-ogrski imperij ni tako rekoč za revanš anektiral v Evropo. Evropski Jeruzalem pravijo danes mestu, kjer se srečujeta zgodovina in kultura dveh kontinentov. Muslimanski in slovanski etnos, islamska, judovska, pravoslavna in katoliška vera s svojimi hrami, sarayi in nekropolami, so oblikovale njegov enkratni etos, ki se je zložil in zbrusil v vojni in miru, v egalitarni in kompetitivni izkušnji.

Merhametluk je komajda prevedljiva značajska lastnost Sarajlija (prebivalci Sarajeva), ki s svojo mehkobo, mirnostjo, prijaznostjo,ustrežljivostjo in duhovitostjo očara. Problema nema (No problem) je bil odgovor, ki so si ga udeleženci in obiskovalci zimskih olimpijskih iger 1984 najbolj zapomnili. Nekaterim so šli lasje pokonci, drugim so se mirno polegli. No problem. Pravijo, da so bile to najprijaznejše igre doslej.

Navidezna zasanjanost sarajevskih bošnjakov, ki so lahko katoliki ali muslimani, pravoslavci ali judje, vendar ne zato tudi srbi, turki ali hrvati,  v svoji ponotranjenosti goji svojevrstno ustvarjalno moč. Sarajevski rock je z Bjelim dugmetom, Plavim orkestrom in Parnim valjakom osvobajal duha indoktrinirane mladine, sarajevski film je s Kusturico in Tanovičem osvajal beneško Zlato palmo in holivudskega Oskarja…

Le grobovi na mestnih parkih in nogometnih igriščih, prestreljene fasade in v nebo vpijoče ruševine pričajo o sovraštvu, ki ni preneslo sarajevskega marhametluka.