Razgledi,  • 2011 •

Nisem se mogel več izmikati. Vojcu, ki mi je toliko let na Delu pil kri, sedaj pa brez denarja, skorajda brez sodelavcev in bralcev trmasto rine naprej morda najzahtevnejši, najnesrečnejši, v mnogočem pa najzanimivejši slovenski medijski projekt, pač ne morem reči ne. Masovni mediji so v knjižni slovenščini množična občila, kar se po eni strani sliši nekam obsceno, po drugi pa skorajda strašljivo. Oboje je res.
Občila, mediji se dotikajo ljudi. Agresivno, nesramno, obzirno, hladno, sprevrženo… Kakorkoli, brez dotika ne gre. Od tod tudi bržkone tisto samoljubno prepričanje o poslanstvu, ki ga je pokojni Mitja Gorjup takoj izkoristil: Novinar je družbenopolitični delavec. Seveda drži, da je vsak poklic, ki se izvaja z dotikanjem ljudi, zavezan k posebnemu odnosu, pa naj gre za manikirko, maserko, zobarko, frizerko ali prostitutko. Ali pa manikirca, maserja, zobarja, frizerja ali prostituta. Ko sežeš preko tistega zaščitnega oklepa, s katerim se slehernik varuje pred agresivnim okoljem, obrambe več skorajda ni. Na milost in nemilost je izpostavljen, kdor se v tvoje roke poda.
Branje časopisa je intimen odnos. Ko bralec razbira besedo za besedo, dejansko sledi misli, ki jo je nekdo drug razvil, zakodiral v tekst in poslal, komur jo je bil namenil.  Za razliko  od televizijskega ekrana, radijskega zvočnika, včasih celo računalnika je za odprto časopisno stranjo vedno en sam bralec, ki se sam spušča v komunikacijo z avtorjem samim.
Novinarsko delo je oseben odnos. Novinar, ne glede na to pod čigavo zastavo deluje, se pod vsakim svojim delom podpiše. Še politiki se pri usodnih odločitvah skrivajo za kolektivnim ali tajnim glasovanjem, novinar se ne more. Prav to mu daje tudi legitimacijo, da piše po svoji vesti, oziroma da izstopi iz ladje, ki pluje v napačno smer. Če se seveda ne boji morskih psov in če se dovolj zanaša na svoje plavalske sposobnosti.
Časopis je po pravilu, morda še najbolj, kadar to zanika, političen projekt. Stališča, kultura, življenski stil se vedno vklapljajo v nek politični kontekst. Bralci, ki ga sprejemajo, ki se z njim identificirajo, se zavestno ali pa tudi ne zbližujejo  s komplementarno politično opcijo.
Časopis je tržno blago. Število bralcev je njegova valuta. Tudi  kadar ga plačujejo oglasi, politika ali država, zares plačujejo pozornost in naklonjenost njegovih bralcev, če jih seveda ima. Časopis je kot Šeherezada, ki je obsojena na smrt živela toliko časa, kolikor je s svojimi zgodbicami zadrževala pozornost neusmiljenega kalifa. Ko ga je dovolj očarala, je imela življenje in kalifa. Zavedanje, da časopis ni neobhodno blago, da ga bralec danes v resnici ne potrebuje, saj dobiva lahko informacije neposredneje, hitreje in celo brez plačila drugje, je ključno za urednika, menedžerja in novinarja.
Časopis je prijateljski, mentorski, zaupniški produkt. Radovednost in interes (korist) so elementarni motivi bralca, ki doživlja časopis kot šopek pisem, ki mu jih vsak dan znova napišejo njegovi znanci, zaupniki ali celo prijatelji. Kredibilnost, atraktivnost in šarm bralčevih dopisovalcev so najmočnejši kapital uspešnega časopisa. Prijateljev ne zapuščaš, izdajalcem ne odpuščaš. V poplavi vseh sort informacij, ki se preko interneta in brezplačnikov nekritično in neselektivno nastavljajo, je časopis lahko tudi rešilni pas, ki prebere kar je pomembnega, kredibilnega in kar sodi v njegovo in bralčevo duhovno sfero.
Časopis je špekulantski projekt. Embeajevski povzpetneži in monopoly playerji, ki so verjeli, da se spoznajo na borzne igre in izvedene finančne instrumente naj bi z manipuliranjem političnega vpliva izsiljevali zanje pomembne politične odločitve s  cost catingom pa izmolzli kapital za svoje druge naložbe. Uredniki, ki z obračanjem po vetru branijo svoje mesto za krmilom, včasih tudi za doseganje svojih povsem drugih povsem osebnih, tudi sprevrženih ciljev. Novinarji, ki se pod benigno, kooperativno upravo šopirijo, se skrivajo za okopi profesionalizma in samostojnosti, vtikajo »principielne« špriklje med kolesa, zraven pa vsak zase in po svoje prodajajo na sivem političnem trgu svojo avtonomno profesionalnost, taisti razboriteži se potuhnejo v svoje luknjice in ne črhnejo nobene, ko jim novi lastnik pere glave, odpušča, znižuje plače in diktira kako in o čem naj pišejo.
Časopis je propadli projekt. Mladi ne berejo, starejši umirajo. Internet v vsako slovensko hišo in še za zavijanje solate bo zmanjkalo časopisnega papirja. Nekateri sicer verjamejo, da so generacijski premiki tudi degeneracijski in da instantne  virtualne informacije ne bodo nikoli kvalitetno zamenjale tistih pravih papirnatih, na katerih je naša civilizacija zrasla in še vedno stoji. Tudi usoda tega teksta, ki se bo najprej razgradil v neskončno vrsto enic in ničel, da bi se po neki čarovniji najprej spet sestavil na bralčevem ekranu, nato po za vedno izginil v neskončnem drobovju spletnega spomina, je zgovoren primer.
Časopis je najžlahtnejši produkt civilizacije. Dan brez časopisa je dan brez prijateljev, je pivo brez smetane, je poljub brez brkov. Tisti, ki je iz varčevalnih ukrepov ukinil večerno izdajo časopisa, tega ne bo nikoli razumel, kakor tudi ne bo nikoli uspešno vodil časopisnega podjetja.
Jure Apih

P.s.: Priznam, raje bi videl, če bi bil ta tekst skupaj z drugimi natisnjen na papirju, pa karkoli bi že potem, ko bi ga bralec prebral, z njim počel. Vendar misel je misel, pa čeprav lebdi nekje v virtualnem medprostoru. Če se na medijski tržnici odpovemo vsakemu neodvisnemu in pronicljivemu razmišljanju, ki ne prenese profitne tržne tekme, nam ni pomoči. Morda nas je res premalo, ki hočemo vedeti, kaj misli in piše Vojko, kaj Jože, Darja, Milan, Barbara, …, kaj je druga podoba zmedenega časa, ki ga živimo. Uniformiranih, kalibriranih, discipliniranih ali pa zmedenih, plehkih in sovražnih pisarij je prek glave. Drugačni, samosvoji  teksti se prodajajo na štamperle. Ni nam treba kot Karl Liebchnet ponuditi življenje v obrambi pravice do besede pa čeprav drugače mislečega, lahko pa kot Žiga Zois pristavimo goldinar, da rosni poganjki, ki nam popravljajo zrak, ne bi prekmalu onemogli.