Svet se zares spreminja le po velikih katastrofah

• Mladina, marec 2020  •

Mnogi vedo, da je, kadar stojiš pred nerešljivim problemom, edina pot, da ga obrneš in pogledaš še z druge strani. Ni vrag, da se ne bi našlo tudi kaj pozitivnega v njem!

Že dolgo nam je jasno, da se je svet po sesutju berlinskega zidu znašel, v zdi se, nerešljivi zagati. Po tem, ko se je navdušenje nad novo svobodo poleglo, ko so prišli tudi novi problemi in računi, smo presenečeno spoznavali brutalno realnost sproščenega neoliberalizma, nestrpnosti in vse bolj razraščajočih se nacionalizmov. Še pošastna učinkovitost sodobnih avtokracij je začela najedati zaupanje v demokratično moč povezovanja, sodelovanja in upanja. Egoizem kot naravno gonilo evolucije, civilizacijske empatije ni nikjer več, brezbrižnost do drugih pa postaja prevladujoč vzorec obnašanja, ne le Trumpovega.

Vsi skupaj smo vse bolj razviti, vse sposobnejši in vse bolj bogati. Nobenega poštenega razloga ni, da je na svetu tudi vse več revnih in vse manj vse bolj bogatih. Pa vendar, odkar pravila historičnega materializma ne veljajo več, spremembe ne bo. Interesi, ki obvladujejo svet, so preveč trdno zabetonirani, da bi jih šibki, skregani in skorumpirani predstavniki ljudstev zmogli spremeniti. Železni kancler združene Nemčije Otto von Bismarck je pred sto tridesetimi leti v mnogo bolj negotovih okoliščinah, da bi zaščitil kapitalizem pred napredujočimi socialističnimi idejami, iznašel socialno državo. Delavski razred je dobil pokojnine, kapital potrošnike in svet se je za enkrat zdel rešen. Ne za dolgo.

Svet pa se zares spreminja le po velikih katastrofah. Le takrat, ko se sesujejo najtrdnejše vezi, ko izgubijo moč in ugled najmočnejši, in ko je prav vsem jasno, da tako naprej ne gre več, ko se vsi zarečejo Nikoli več, le takrat se lahko svetovni red na novo postavi, da spet gre dokler gre.

Zahrbtni virus iz Wuhana je zagrozil s katastrofo, kakršne še nobena svetovna vojna ni. Po tem, ko kmalu na zemeljski obli ne bo varnega prostora, ko se ne najbogatejši in najmočnejši ne bodo imeli kam skriti, ko se bo do temeljev sesulo svetovno gospodarstvo, bo tudi našim dvojnim doktorjem moralo biti jasno, da je le socialna država z javnim zdravstvom in resnično solidarnostjo sposobna spopada z globalno civilizacijsko grožnjo. Če daljnovzhodnega orto komunistično kapitalističnega modela vsaj zaenkrat še ne vzamemo za primer. Virus bomo prej ali slej premagali in tudi svetovna ekonomija, kolikor je bo še ostalo, se bo spet postavila na noge. Le da nič več ne bo, kot je dotlej bilo.

Železna kanclerka, ki je ob veliki bančniški polomiji pred dvanajstimi leti mirno gledala v stran, se je po zgledu zgodovinskega predhodnika tokrat odločno in brezkompromisno spravila v obrambo bogate krščansko demokratske civilizacije. Helikopterski denar, ki je v resnici le varianta univerzalnega temeljnega dohodka bo skupaj z enormnimi odpustki, nepovratnimi dotacijami, nacionalizacijami, garancijami in prevzemi obveznosti breme reševanja z megalomanskimi zadolžitvami seveda preložil na naslednje generacije, a saj smo dovolj bogati,pri reševanju našega sveta pač ne bomo varčevali, si je zagotovo rekla. S sindikati se je spet enkrat pomirila, opozicija ji pohlevno sledi, še levica ji mora ploskati. Tudi naša, saj smo vendarle na istem vlaku, na katerega se vse več vagonov in še kakšna lokomotiva priklaplja.

Prilika je zanesljivo zgodovinska, odločnost in radikalnost ukrepanja v mirnem času še nikoli ni bila tako velika. Rizik je kljub temu precejšen. Namen, da se v kar najkrajšem času vrnemo tam, kjer smo že bili, kjer ima en sam procent vse, ostali pa le, kar ostane, se bo zanesljivo sfižil. Izkušnja bo prehuda in cena previsoka, da bi se pustili še enkrat speljati v isto zgodbo.

Zmagovalcev bo seveda veliko, zaslužnih še več, vendar ne dovolj. Da le dežurnim rešiteljem, ki jim danes velikodušno prepuščamo oblast, ta ne bi zlezla v glavo in pod kožo, da se je tudi po tem, ko bodo svoje opravili, ne bi več zmogli odreči.