• Delo, 28. marca 2020  •

Pred leti, še v svinčenih časih, se je visoki funkcionar pritožil, da Delov raznašalec prezgodaj priropota s svojim mopedom in zbuja njegovo soprogo, ki ima rahel spanec. V naročniški službi so preverili, ali bi morda lahko spremenili raznašalčevo ruto a so presenečeni ugotovili, da tovariš sploh ni naročnik. Seveda, časopis berem v službi, preglasen motorin naju pa vseeno moti!

Danes v samoizolaciji ugotavljam, da sem jutranjega raznašalca vesel, kot že dolgo ne. Časopis ima ponovno vrednost, kot jo je nekdaj imel. Ko naredim na mizi prostor in ga razgrnem, se odprejo pred menoj pisma in slike, ki mi jih pošiljajo moji novinarji. Moji so, ker sem se odločil zanje, ko sem izbral svoj časnik, poznam jih in cenim in tudi grdim seveda. Včasih sem navdušen nad njihovim znanjem in vedenjem, načitanostjo, duhovitostjo, pokončno držo in lepim slogom. Drugič se razjezim, ko jim spodrsne, ko se umaknejo, ko ga polomijo. Vendar jim sledim in skupaj z njimi delim naš čas. Nek poseben odnos se razvije med bralci in njihovim časopisom, med bralci in novinarji, vsem skupaj in vsakim posebej. Poznamo se, veseli smo tega bolj, onega manj in, zakaj se ta že toliko časa ni pojavil, da ni kaj narobe z njim?

Časopis je oseben medij. Sami smo, le jaz in besedilo, ki mi ga je avtor sam zapisal na njegovo tipkovnico, pa čeprav je vsa družina za mizo. Misel, ki mi jo je novinar namenil, je črno na belem zapisana na papir pred menoj. Nikogar ni vmes.

Včasih je veljalo, da tisto, česar v časopisu ni, se tudi zgodilo ni. Danes od vsega ostane le tisto, kar se zdi uredniku pomembno, in česar tak ali drugačen cenzor ni prepovedal. Nekdaj je bil časopis kljub velikim dimenzijam premajhen, na prvi strani se je drenjalo deset ali več naslovov, in nobeden ni smel umanjkati. Za fotografije, ki so bile tratenje prostora, skoraj ni bilo mesta. Danes, se zdi, so fotografije resda najlepše a tudi najcenejše polnilo papirja, ki nam ga prodajajo.

Poznam vonj še toplega časopisa, ki kot velikanska kača leze iz tiskarskega stroja, in poznam vznemirjenje, ko ga razgrneš in iščeš, kar mora biti v njem. Čisto poseben duh, spirit je v njem, kakršnega noben drug medij ne pozna.

Naveličal sem se televizijskega urnika, vsega, česar ne smem zamuditi, dežurnega glasno govorca, ki nas poučuje in nam vtepa v glavo, ne da se mi več brskati po omrežjih in med prazno slamo in bljuvanjem iskati kaj vrednega in dragocenega. Rad imam svoj jutranji časopis, dan bi bil prazen brez njega, in žal mi je, da smo Slovenci edini med sosedi v nedeljo brez njega.

Časi se resda spreminjajo, vendar nas včasih tudi vračajo nazaj. Zdi se mi, da me sosed skoraj zavistno opazuje, ko zjutraj pobiram svoj časnik (pravzaprav dva) pred vrati. Že dolgo, morda nikoli nismo imeli toliko časa zase, za svoj časnik, za prijatelje, ki nam pišejo.

Pred leti, ko smo s prvo privatizacijo vsi državljani postali kapitalisti, je časopisna hiša tiskala in brezplačno distribuirala mesečnik Delničar v sedemsto tisoč izvodih. Prva ogledna številka preminulega tednika Teleks je bila natisnjena v nakladi dvesto devetdeset tisoč. Dolgo ni padla pod petdeset tisoč, kar je danes v Sloveniji sanjska številka. Jana je prvič izšla v sedemdeset tisoč izvodih, v svojih najboljših dneh pa je bilo tudi sto petdeset tisoč premalo. In tudi Delo je imelo pred tremi desetletji več remitende – neprodanih izvodov, kot danes tiskanih.

Slovenci radi beremo, s časopisi smo zrasli in nobenega resnega razloga ni več, da stare ljubezni ne bi tudi obnovili.