Življenje po virusu

• Delo, 11. aprila 2020  •

Po spletu kroži intervju s prof. Walterjem Veithom, ki se sklicuje na uradni dokument nemške vlade iz leta 2013. Strašljive napovedi izpred ducata let se vrstijo s tako presenetljivo natančnostjo, da se predvidevanja zdijo vse bolj podobna načrtu. Pandemija bo trajala tri leta, pravi.

Izbruhnila je enkrat 2019, zanesljivo prej, kot  jo je kitajska vlada oktobra ali novembra priznala. Preden bodo iznašli cepivo in preden ga bodo preizkusili, potrdili, proizvedli in preden nas bodo vse cepili z njim, bomo globoko v 2021. Tri leta torej.

Zgodilo pa se je to, kar se še nikoli ni. Svet se je ustavil. Prizemljena  so letala, zaprta so letališča, velike turistične križarke se prazne zibljejo na valovih, še jedrska letalonosilka je  pet tisoč marincev poslala domov. Ne smemo se združevati, še srečevati ne. Ne smemo v letala, v metroje in avtobuse, ne smemo na stadione,  kino dvorane in na koncerte, tudi demonstrirati ne. Zaprli so nam hotele, gostilne, bifeje, še na jutranjo kavico nimamo kam. Drug drugemu smo postali nevarni, vsakdo nas lahko okuži in vsakogar se je treba bati. Vseh dimenzij prisiljenega razdruževanja in izoliranja si še predstavljati ne moremo. Tudi industrija stoji.

Če zboli en sam poslanec, gre ves parlament v  karanteno, grozi Janša, ki bi rad posebna pooblastila, vojsko na šengenskih  nemejah,  nadzor nad telefoni in gibanjem državljanov, pravico vstopa v stanovanja in vodenje države z dekreti  in brez referendumov.

Naučili smo se, da je vsakega zla enkrat konec, in da bo tudi ta zoprni virus, tako kot že mnogi pred njim, nekega dne izginil. Le tega ne vemo, kako in če sploh se bo življenje postavilo v stare tirnice? Bati se je, da bo škoda v pomembnem delu nepopravljiva.  Koliko strahov in prepovedi bo še naprej ostalo? Kako se bomo spremenili mi?

Energetika, pravijo, bo tako kot telekomunikacije in IT sploh najmanj prizadeta. Farmacevtska industrija je pač vedno med zmagovalci. Vprašanje je, kako se piše avtomobilski industriji, ki je že v krču. Recesija, kakršne še ni bilo, bo oklestila kupno moč, masovnega in eksotičnega turizma bo v veliki meri konec. Hrepenenje po odklopu  in spremembi  seveda ne bo ugasnilo, in prav mogoče, da  bo prisilno razdruževanje  spodbudilo  drugačno mobilnost, drugačno avtomobilsko ponudbo in drugačne turistične storitve.

Velike spremembe so se vedno le po velikih katastrofah dogajale. Povsem zanesljivo je, da se bo svet spet postavil na noge in da bo tudi gospodarstvo  po prenovi spet zacvetelo. Ni pa jasno, po katerih spoznanjih, izkušnjah in na  novo pridobljenih vrednotah bomo na tretjem kamnu od sonca zastavili na novo.

Nekje vmes med Frančiškovo ljubeznijo do bližnjega in severnjaško ‘brigaj se zase in za svoje kljuse’ se je moralno utemeljila  Evropa, ki je potem, ko je osvojila svet in,  zdi se, premagala vojno, klecnila, ko je šlo zares.   Nizozemski vojaki so gledali stran, ko so Mladićevi vojaki pobijali Bošnjake pod njihovo zaščito. Nemci so po gusarsko zaplenili tovor zaščitnih mask, ki jih je Slovenija iz Kitajske uvažala preko Hamburga, pa tudi sicer za solidarno reševanje krize ne slišijo dobro. Švedi preizkušajo čredno prekužitev  celotne populacije, da bi bile pandemične omejitve kar najmanjše, in pač tvegajo nepredvidljivih tisoče življenj.  Italijani in Španci pa so s svojo nonšalanco virusu pravzaprav odprli vrata v Evropo.

Le Kitajci, ki so  posameznika, na katerem od renesanse naprej stoji evropska kultura, pač presegli, nas navdušujejo s kolektivistično učinkovitostjo  in po novem, po izvozu vuhanskega virusa tudi z dotlej neznano dobrotljivostjo.

Zgodovina bo seveda mlela naprej, in nevidna roka trga nam bo še naprej krojila življenja.  Naučili smo se ponižnosti in ubogljivosti in, če ni bilo dovolj, bo pač treba vajo ponoviti.