• Delo, Gostujoče pero, 2. februar 2024 •

Samo peljala sem se, nisem zares  borbala, je priznala naša Ilka, potem ko je, nekoč najboljša, končala daleč za mlajšimi tekmicami. Vražje Slovenke so novinarji poimenovali naše nabrušene smučarke, ki so se, ne tako daleč nazaj, pogumno in samozavestno borile in zmagovale v svetovnem vrhu na olimpijadah in svetovnih prvenstvih. Športniki in športnice še posebej so naciji za zgled, ko presegajo odličnost, ko na svetovnem odru premagujejo najboljše.  Tekmovalnost nam je od nekdaj položena v zibko, v kapitalizmu in neoliberalizmu še posebej. Vendar tam, čisto na vrhu, tudi ta ni dovolj.  Profesionalni, državljanski, osebni etos je tisto malo vsemirje, ki nas/jih v resnici določa, da tudi čisto na vrhu niso oziroma nismo povsem sami.

Pripadnost cehu, ideologiji, poslanstvu pa opredeljuje neusmiljene borke in borce, sodnike, tožilce, zdravnike, glasnike kapitala, ki se seveda borijo za svoje legitimne  interese, plače in profit, čeprav jim je vse bolj očitno pomembneje, da nam vržejo s prestola prvega ministra. Z državo in našim ugledom se igrajo, ovajajo nas v Bruslju in New Yorku ter ignorirajo doma. Talci smo neusmiljene bitke za oblast.

Najpametnejši so, najbolj razgledani in najbolj priznani, dobro vedo, kaj počnejo in kaj povzročajo, pa vendar trmasto in ozkogledno podirajo vse okrog sebe. Goloba so stisnili v kot, osamili so ga in mu zaprli vse varne izhode. Ni pomembno, da dokazuje dobro voljo in prave namene, da bi, a naeve kako, da ne bi sprožil še večjega »kažina«, in da mu tudi predaha ne privoščijo. Prišepetalce si pridobiva, posluša jih in na besede pazi  in vtis daje, da se je tako kot Ilka nehal boriti in se le pelje navzdol po progi, ki mu jo trasirajo.

A tako nas je šarmiral! Še nikomur nismo poverili toliko zaupanja in moči. In toliko pričakovanj. Zaupali smo obljubam in načrtom ter se uspavali v novi spodobnosti in sproščenosti. Verjeli smo, da v pravni državi ne gre drugače, da so postopki, roki in protokoli pač takšni kakršni so, ter da je leto in pol za na pol urejeno javno televizijo pač cena, ki jo je treba plačati. Potem pa nam je z minimalno večino izvoljeni Donald Tusk pokazal, kako se lahko tudi na poledeneli progi bori.

Spominjam se direktorjev in funkcionarjev, ki so se na svojih stolčkih le peljali. Odgovarjali so, kadar jih je kdo kaj vprašal, nastopali so in podpisovali, delegirali so odgovornosti, imeli so se, le »borbati« se so pozabili.

Tisto niso bili naši delavci, pogodbeniki so bili, se je branil prvi mož državnih železnic, ko je njegov vlak do smrti povozil dva od najetih delavcev, ki so popravljali njegovo progo. Nihče nam ni povedal, da je kaj narobe, nihče se ni pritoževal in tudi potniki na vlaku, ki je osem ur vozil iz Maribora do Ljubljane, niso zahtevali čaja in sendvičev. Le v avtobusnem podjetju v lasti Slovenskih železnic niso utegnili zagnati avtobusa, ki bi prepeljal premražene potnike.

Ni res, da se več ne »borbamo«, tudi peljemo se vse manj.