• 1988 • 

Popularni fundamentalistični marketinški pogled razglaša, da je menjava vse od ljubezni do trgovine, od umetnosti do politike in športa do vojne. Menjava je gonil našega življenja, Vse se giblje okrog koristi, ki jo eden ima, drugi pa ne in bi bil zato zanjo pripravljen plačati ali dati kaj drugega, kar je morda pomembno za tretjega in tako dalje in naprej brez konca. Manj ortodoksni razlagalci  sicer dopuščajo, da se poleg kupoprodaje vendar v našem življenju dogaja kaj drugega, se pa eni in drugi strinjajo, da je menjalna vrednost tistega s čemer s čimer tržimo odločilna za vrednotenje in plačilo vloženega dela. Trg je danes razsodnik našega dela, na njem se odloča usoda gospodarstev, narodov, podjetij in posameznikov. Stvar je še na videz preprosta dokler ponujamo trgu nafto, premog in pšenico, česar uporabna vrednost je pravzaprav preživetje. Malce se zakomplicira, ko dajemo trgu v razsojanje avtomobile in priprave, ki nečemu konkretnemu služijo in katerih uporabna vrednost bi se, če bi bilo komu do tega dala tudi objektivizirati. Povsem pa se funkcija in pravičnost tržnega razsodnika zamegli takrat, ko naj bi določal cene modnih domišljij, fantazijskih krpic in konfekcijskih podob. Kolikšna je menjalna vrednost kravate, če jo zašijejo v Parizu, Kamniku ali Hong Kongu? Zakaj se kvaliteta in produktivnost dela soboške delavke lahko meri z vsako evropsko ali celo azijsko kolegico, pa ji trg vendarle priznava le delček vrednosti, ki ga blagohotno odreže drugim? Udarniki proizvodne miselnosti, ki so naše delo navajeni meriti v žakljih, tonah in vagonih, le težko dojamejo, da tržna razsodnica nima zavezanih oči, da ni nepristranska in ne nepodkupljiva. Tudi protežira in priviligira rada in če se ji zameriš, ti tega zlepa ne pozabi. Nič ne pomaga vzvišena in užaljena drža, češ, toliko truda smo vložili, pa nam vendar priznajo tako sramotno nizko ceno, če trga in njegovih porotnikov nismo uspeli zainteresirati in prepričati v vrednost tistega, kar smo naredili in mu sedaj ponujamo.

V revnejših časih, ko smo komaj izpolnili obveznosti za distribucijo, je bilo lažje, in tudi takrat, ko smo pod parolo »izvoz za vsako ceno« razprodajali naše delo, je še šlo. Danes, ko nas ne čakajo več nestrpni tovornjaki na dvorišču in ko naj bi za prodano in izvoženo delo iztržili tudi spodobno in pravično plačilo, je treba zagrabiti drugače. Trga za katerega se sadej nismo kaj prida zmenili, če ga že nismo kar zaničevali, je treba zainteresirati, prepričati, navdušiti na vrednostjo našega dela, ki mu ga v modnik kolekcijah naših kreatorjev, šivilj in krojačev ponujamo v menjavo. Perestrojka, ki je pred nami, je bolj dramatična kot se morda danes zdi. Povsem drugačna znanja bo treba uporabiti, drugačne strune zaigrati in drugačne konje vpreči. Naša usoda se ne odloča več v proizvodnih dvoranah in naša uspešnost se ne meri več le s hitrostjo tekočega traka. Delavec si danes svojega kruha ne more več odrezati sam. Za maslo in med ali svinjsko mast in alevo papriko na njem se moramo potruditi skupaj. Cena dela, ki jo bomo jutri morda iztržili na svetovnem trgu, bo mnogo bolj kot od naše finančne produktivnosti in discipliniranega sodelovanja odvisna od podjetniške smelosti, marketinške prodornosti in osebne navdušenosti. Z drugačnimi pristojnostmi, odgovornostmi in vzpodbudami bomo morali opremiti tiste, ki bodo v našem imenu in na naš račun vodili igro. Prodor slovenskih smučarjev v svetovni vrh se je začel z znamenito Vogrinčevo izjavo, da nobena uvrstitev, ki ni zmaga, ni resnični uspeh. Brez nekaj podobne ambicioznosti, odločenosti in samozavesti bomo tudi v marketinški tekmi ostajali zadaj.