Delo, • 5.11. 2006 •

To je konec pravne države, je izjavil Matjaž Hanžek, in le malokdo ga je takrat razumel. Predsednik vlade in njegov kulturni minister bi ga sicer morala, vendar sta se odzvala zgroženo, češ, le glejte kakšno kačo smo gojili na prsih, tatove in pretepače zagovarja, državo pa v Bruslju ovaja. Slovenski ombutsman morda res ni najbolj spreten retorik in bi se v Piramidi bržkone bolj slabo odrezal, ve pa zelo natančno, za kaj pri pravni državi v bistvu gre, pa tudi to, zakaj tudi najbolj civilizirane države potrebujejo nekoga, ki bo bedel nad najvišjo vrednoto demokratične družbe – človekovimi pravicami.
V sodobni multi-etični, pluralni civilizirani družbi, kjer medsebojnih zapletov ne rešujemo z ognjem in mečem, je sožitje kultur pogosto težko, včasih celo povsem nerešljiv problem. Vendar, če vemo, da problema ali težave ne moremo in ne bomo zmogli rešiti, odstraniti, se moramo naučiti živeti z njim. Z neprestanim drezanjem in draženjem travme, bolečino le podaljšujemo, odstranimo je ne.
Seveda je res, da so Romi drugačni, pogosto neprilagodljivi, da jim mnoge naše vrednote ne štejejo, in da imajo povsem svoje predstave o sreči in življenju. Marsikaj, kar je Slovencu sveto, Romu ne pomeni veliko. Včasih nič.
Zanesljivo ni preprosto sobivanje različnih kultur, a pravila in takt so odgovornost močnejšega.
In bližje, ko se zapletaš v problem, manj si ga sposoben razplesti. Je vsega kriv tisti, ki je kuro ali repo z njive ukradel, ali tisti, ki je bombo skozi okno v romsko hišo zalučal? Tisti, ki je prvi udaril ali oni, ki je prvi nož potegnil? Tisto, ki svojo kulturo vsiljuje, ali oni, ki je ne sprejema? Ne gre. Vsakdo le z lastnimi očmi gleda in v svoji edini koži biva.
Civilizacija in pravna država se začneta takrat, ko družba identificira in zabetonira temeljne pravice, na katerih ves pravni red stoji. Seveda se lahko pravice, kadar se ena na drugo ali ob drugo nalagajo, celo izključujejo, vendar se prav takrat, ko v navidez absurdni logiki ena pravica prevaga nad drugo, demonstrira pravna država. Protipravno pridobljeni dokazi, pa naj bodo še tako prepričljivi, pred sodiščem ne veljajo. Morda se res zato lahko tudi hud grešnik pravici izmakne, vendar je neprimerno pomembneje zavarovati slehernika pred državo, ki bi kar tako brez omejitev in nadzora po naši zasebnosti šarila. Brez pravnomočne razsodbe sodišča državljanov nima nihče pravice nasilno preseljevati in jim odrejati kraj in pogoje bivanja. Lahko, da obstajajo močni razlogi in večinska volja, da bi nekoga (morda z njegovo družino in otroci, ali kar celo etično skupino) preselili (nagnali) drugam, vendar bog nas obvarji države, ki bi nas po svoji volji in presoji prestavljala in preseljevala. Trditev, da so se pred stoglavim policijskim kordonom in petstoglavo razjarjeno množico Romi za selitev odločili po svoji volji, je pa tako ali tako višek cinizma.
Pravi problem zato niso ne Romi, ne Ambružani. Ne eni, ne drugi se kmalu ne bodo spremenili. Problem je država, ki svoje razmišljanje in obnašanje spremeniti mora.
Naša odgovornost.