Delo, • 27. 12. 2012 •

Državljanski pogum – Kriterije spodobnosti mora uveljaviti ozaveščena in angažirana javnost

Na novo izpostavljeni državljanski pogum na trgih slovenskih mest in vasi je
zelo očitno spodbudil tudi novo kreativnost in ambicioznost civilnih gibanj
in pobud. Čeprav naj bi jih odlikovala predvsem nezainteresiranost za
politično angažiranje in oblast ter omejevanje le na formuliranje in
zagovarjanje specifičnih interesov, jih navidezna nebogljenost oblasti
navdihuje k vse bolj razdelanim idejam, kako konkretno preurediti državo,
ustavo in oblast. Seveda je oblikovanje zahtev in pričakovanj legitimno,
vendar lahko tudi diskreditira kredibilnost predlagateljev, če presega domet
njihove interesne in strokovne kvalifikacije.

Resnična moč civilnih gibanj je v visoki verodostojnosti in etičnosti
njihovih stališč. Napačno je razumevanje, da so težave, v katere je zabredla
država, posledica le napačnih odločitev, torej neznanja in zablod. Izgubili so
kompas, pravimo v prepričanju, da jih je treba le pravilno usmeriti in
poučiti, pa bo šlo. Pa ne bo. Ključni problemi Slovenije so precej globlji,
kot pa je način reševanja Ljubljanske banke, zlato pravilo, referendumi ali
volilni sistem. In globlje ko se zapletamo z vrsto konkretnih, četudi
pametnih in smotrnih predlogov, bolj se oddaljujemo od bistva, iz katerega
izhajajo prav vse diskrepance slovenske politike.

Celo kriminalizacija nesposobnih, neodgovornih in pokvarjenih ter trdo
vztrajanje na pravni državi, ne more samo po sebi spremeniti podobe družbe
in zagotoviti kvalitetnejše in odgovornejše upravljanje. Najhujše in najbolj
usodne napačne odločitve in ravnanja so bila pogosto narejena v dobri veri,
v svetem prepričanju, da je tako prav, da je takšna pač nova ordnunga, nov
vrednostni sistem ali celo, da tako zahtevajo višji cilji, ki smo jim
pravzaprav poklicani slediti. Mantra o onih drugih, ki da nas vse
življenjsko ogrožajo, kar pravzaprav opravičuje prav vsa uporabljena orodja,
je tudi naredila svoje, in če se kot tako rekoč kolateralni učinek pokaže
tudi  povsem oprijemljiva in lepa osebna korist, pa tudi ni za v smeti.

Razklanost je najhujša ovira

Slovenska razklanost je najhujša ovira in alibi za vse, ki od nje živijo.
Politika, ki se napaja s sovraštvom, ki načrtno zastruplja mlade generacije,
je zločin. Sprava, ki jo eni razumejo,  kot pokoro, drugi pa kot priznanje izdajstva
je zgodovinska zabloda. Samo zavestna pozaba, pogumen korak preko s krvjo in
zločinom umazane/zaznamovane luže, ki jo čas še najbolj učinkovito osušuje,
nam lahko pomaga naprej. Devetdesetega smo bili Spomenka in Kučan in Janša
in nadškof  in Hanžek in vsi mi spravljeni in na isti strani in smo zmagali.
Z vedno novimi noži zabadanimi v že napol zaceljene narodove rane, lahko
izgubimo za vedno. Ne zvezda  in ne križ, ne domobranci in ne partizani,
tudi njihovi sinovi nas ne ogrožajo; ogrožajo in uničujejo nas zlikovci, ki
so na podobi za vedno razklane Slovenije zgradili svojo eksistenco, svojo
moč in vpliv. Celo ob spontanih demonstracijah enotno pokradenih, ogorčenih
in užaljenih nas prestrašeni mag že skuša ožigosati in razdvojiti. Natančno
ve, kako usodna bo zanj nova enotnost Slovencev. Islandci, ki imajo keltske
in vikinške gene, so se v povsem bankrotirani državi skupaj postavili na svoje
noge, enotno zavrnili diktate bančnih grabežljivcev, postavili nesposobne
politike pred sodišče, skupaj napisali novo ljudsko ustavo in začeli znova.
Za zgled!

Tudi zaukazana enotnost, ki da je v kriznih časih (tako kot nekoč Dolomitska
izjava!) zgodovinska nujnost, je perfidni  nesmisel. Opozicija, ki je edini
legalni korektiv oblasti, se naj odpove svojemu poslanstvu, da bi lahko
oblast brez težav uveljavila svoje rešitve. Halo!
Edina poštena pot do enotnosti, je v tem, da močnejši, torej oblast
prisluhne prizadetim, upošteva njihov interese in demonstrira svojo
dobronamernost z razumnim kompromisom. Če ne bomo drug drugemu lojtrc
držali, ne bomo zlezli iz luknje.

Morda se res sliši naivno, vendar brez hude poenostavitve do rešitve ne
pridemo. Nizanje lepo zveneč zahtev, ne da bi upoštevali tudi druge plati,
torej kako napolniti žakelj, iz katerega hočemo zajemati, pomeni, da se na
nek način odpovedujemo odgovornosti, torej suverenosti nad lastno državo. Mi
hočemo, zahtevamo, vi pa poskrbite, da bo to realizirano. Zato smo vas
izvolili! Enačba se seveda ne  izide. Priznati moramo, da je celostni
problem zahtevnejši in da brez prihodkovne plati tudi odhodkovne ne moremo
zahtevati. In če je slednja relativno preprosta, ne damo tega, zahtevamo
ono, je prva hudo zahtevnejša. Poti in pristopov je veliko in prav vsak ima
svojega profeta. Nobene potrebe ni, da se civilna gibanja opredeljujejo do
vsake vendarle strokovne rešitve. Za to imamo poslance, vlado,
ministre in njihove asistente. Če smo jih izvolili po naši volji, torej
transparentno in verodostojno, jim bomo tudi zaupali, in za to vendarle gre.

Seveda je očitno, da ta vlada in te elite tega ne zmorejo, nočejo ali ne znajo. Če bi bili
količkaj spodobni, bi se ob tako očitnem ljudskem besu, ki jim je odpihnil vsakršno legitimnost, sami pobrali. Pa se seveda ne bodo. Zato bo zima, ki nas vse bolj hladno
objema, še vroča in nevarna. Vendar drugega izhoda, kot je zamenjava elit in oblikovanje novega družbenega dogovora, preprosto ni. Obstoječa vrhuška se lahko le s silo obdrži
na oblasti in nevarnost, da nam zagori parlament sploh ni več le hipotetična.

Kultivirana, dobronamerna in spoštljiva oblast

Na koncu moramo vendarle priznati, da je politika dokaj brutalno soočanje
zelo različnih, vendar legitimnih interesov. V kriznih in turbulentnih časih
brez prizadetosti, odrekanj in problemov ne gre, zato je toliko bolj
pomembno, da je oblast v vseh svojih vidikih spodobna, to je kultivirana,
dobronamerna in spoštljiva. Brez nestrpnosti, arogance in sovraštva, brez podtikanja
zahrbtnosti ter prikritih interesov in namer lahko rešujemo tudi najtežje probleme.
V spodobni državi želimo živeti, kriterije spodobnosti pa mora uveljaviti osveščena
in angažirana javnost. To bi bilo, tako razmišljam, lahko poslanstvo Gibanja za spodobno Slovenijo!