• 17. april 2016 •

Ne vem, ne morem vedeti, kako naj bi?. Z otroci se razen v izjemnih primerih prav veliko niso ukvarjali nikoli. Delali so jih na veliko, če jih je zmanjkalo, če so pomrli, so naredili nove. Bili so lastnina, manj odgovornost svojih staršev. Z urbanizacijo, enakopravnostjo in kontracepcijo so se družinski odnosi dramatično spremenili.. Kot punčico očesa čuvamo naše mladiče, ki so, zdaj vemo, najdragocenejše, najobčutljivejše in edino upanje, ki ga imamo. Za zaprtimi vrati ‘urejenih’ družin se sicer še danes dogaja karkoli, pa nas ne briga; na odprtem gumnu ‘neurejenih’ družin pa se odvijajo drame pred nami. Malo vemo, še manj razumemo pa bi vendarle sodili. Le upamo lahko, da so tisti, ki smo jih pooblastili, da pomagajo in ki naj bi edini vedeli, kaj se v resnici dogaja, zavezani bolj Frančiškovi srčnosti kot birokratski omejenosti. Samo ulice in političnih hujskačev ne pustimo zraven!