• 18. decembra 2025 •

V tistih časih smo si radi pripovedovali prigode radia Erevan, ki je na vsa vprašanja načeloma odgovarjal pritrdilno, vendar z majhnim popravkom in pojasnilom.

Ali je res, da je Ivan Ivanov v Moskvi zadel na loteriji avtomobil Volgo, se glasi vprašanje.

Načeloma res, le da ni bil Ivan Ivanovič, temveč Peter Petrovič, odgovarja Erevan; poleg tega ni bilo v Moskvi temveč v Petrogradu, ni bil avtomobil ampak bicikel in ni ga zadel, ampak so mu ga ukradli.

Vsevedni časopisni kolumnist nam pripoveduje o znamenitem britanskem oglaševalskem patronu Davidu Ogilvyju, ki da se je sramoval svojega poklica: Ne povejte moji mami, da delam v advertisingu, naj verjame, da sem pianist v bordelu, naj bi izjavil.

Načeloma res, le da ni bil David Ogilvy, ampak Jacques Séguéla, ni bil Britanec ampak Francoz in ni se sramoval svojega poklica ampak je o njem napisal knjigo »Ne dites pas a ma mere, que je suis dans la publicite, elle me  croit pianiste dans un bordel.«

Je pa res, da je avtor tega citata imeniten gospod, papež evropskega oglaševanja, mu pravijo. Francoisu Mitterandu je z znamenitim sloganom Force tranquille, mirna moč, pomagal k zmagi na francoskih predsedniških volitvah, našemu Janezu Drnovšku, ki so mu očitali odtujenost, pa je s psom Arturjem vrnil toplino in priljudnost in večno ljubezen slovenskega ljudstva.

Majhne so te reči, ki ločujejo laž od polresnice, propagando od reklame in šarlatanstvo od profesionalnosti. Na vseh kanalih smo se lahko zgražali nad balkansko mazačico, ki je brez potrebne licence nevernim štajerskim dekletom vbrizgavala injekcije boteksa v ustnice in okoli oči. Le to, da je ta storilka doktorica lepotne kirurgije iz Severne Makedonije, so nam pozabili povedati.

Škandal in tožilski fiasko brez primere, se vrstijo časopisni naslovi, ko so izpustili na prostost romskega pretepača, ki so ga osumili uboja. Nihče, ne leporečni novomeški župan, ne ves zgroženi politični vrh pa se ni vprašal, kaj pa če pomanjkanje dokazov pomeni, da  osumljeni v resnici ni pravi storilec in da ga le zaradi zadoščenja množice ne moremo držati v zaporu. Pravzaprav ni boljšega dokaza o delovanju pravne države, kot odločitev tožilstva, vsem populističnim in političnim strastem navkljub.

Časi se spreminjajo in mediji z njimi. Tudi novinarji, ki niso več družbeno politični delavci, so dobili novo svobodo in z njo ne prav pričakovano odgovornost. Pravzaprav je razumljivo  nezadovoljstvo novih političnih igralcev, ki z ustanavljanjem novih medijev ter nastavljanjem svojih urednikov in novinarjev, ne uspevajo pridobivati pričakovane naklonjenosti občinstva. Selektorji, ki bi radi za vedno pošlihtali in popredalčkali naše in vaše pozabljajo, da se je državljanski pogum in demokratična zavest začela prebujati  v pismih bralcev in odprtih straneh, ki so po odločitvi sodišča morale objavljati ugovore in drugačna mnenja. Profesionalnost in pravna korektnost ter visoka stopnja osebne integritete so gradniki novinarskega poklica, ki se je vsem pritiskom navkljub izbrusil v desetletjih socializma, kakršen je pač bil. Nekateri so odpadli, nekateri so se prefarbali, nekateri pa vsemu navkljub držijo slovenske javne medije nad vodo. S tožilci in sodniki vred.