• Delo, Gostujoče pero, 14. januarja 2026 •

»…da ću čuvati i braniti nezavisnost, slobodu i čast svoje domovine i da ću, ako bude potrebno, žrtvovati i svoj život za njenu odbranu.« *

»Lepo je, veš mama, lepo je živeti, toda, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti.«**

Kontradiktorno in sprenevedavo je mešetarjenje z edinim resničnim čudežem, s katerim razpolagamo, z življenjem. Naj se znanost še tako trudi razložiti, kako je pred štirinajstimi milijardami let razneslo nič in kako se je v velikem poku razletelo vesolje ali celo več njih, na tretjem kamnu od sonca, ene od neštetih trajno gorečih zvezd, ki so se raztresle po vseprostoru, pa se je iz novega niča stvorilo življenje,  je to vendarle absolutni čudež, in, dokler nam ne dokažejo drugače, tudi edini v vesolju. Verstva, ki bi se rada polastila avtorstva vsega stvarstva, ali vsaj njegove razlage, nas tolažijo z drugim življenjem, ki bo poplačalo vse tegobe in krivice prvega, kar bi nas pravzaprav moralo stimulirati, da se to zahtevno in večinoma ne prav srečno življenje kar najhitreje konča in se začne tisto drugo, pravo, z večnim veseljem in vsaj dvainsedemdesetimi devicami, če si moški, naiven in zvest. Pa vsem veličastnim cerkvam, ceremonijam, molitvam in milijardam vernikov navkljub, nobena vera ni dovolj prepričljiva, da bi se bili ljudje pripravljeni zlahka odreči življenju in da ne bi kot najhujšo možno kazen in pretnjo dojemali  njen prisilni konec, smrt.

Na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu pa se praskajo za ušesi ob na videz nedolžnem vprašanju, ali ima štiristo tisoč Ukrajincev, ki se izogibajo vpoklicu in posledično verjetnemu žrtvovanju življenja na oltarju domovine, tudi kakšno pravico?

Dom-ovina ali oče-tovina, Heimat ali Vaterland, Patria, edini prostor pod soncem, kjer imaš pravice in si dobrodošel/zaželen, le zato, ker si v njej narojen, pa tudi edini, ki od tebe brez krivde terja življenje.

Svet, katerega naravno stanje je kaos, prepir, nasilje in vojna, je v bistvu tuj in neprijazen. Države, patrie, ki naj bi uvedle nekakšen red pred kaosom in sovragi zaščitile svoje državljane, se rojevajo in širijo z nasiljem. Če hočeš več, moraš nekomu vzeti. Samo zamudniki kot Slovenci, ki  smo se zbudili in zavedli pred manj kot dvesto leti, smo si po tem, ko smo miroljubno s plebiscitoma izgubili skoraj pol milijona sonarodnjakov na Koroškem in v Benečiji, s, kot nam očitajo, operetno vojno vendarle izborili svojo državo. Enotni in ponosni smo bili še kot nikoli, s štirimi milijoni pridnih rok se nismo bali prihodnosti. Silnega agresivnega naboja, ki ga v  desetdnevni vojni nismo potrošili, pa  se še danes ne znebimo. V medsebojnih obračunavanjih ga učinkovito in zlonamerno trošimo.

Kakorkoli, državo, patrio, imamo, in red bi bil, da se z njo identificiramo, če nam je všeč, ali če nam ravno ni. Druge nimamo. Po petintridesetih letih smo zadovoljni, če nas ne zamenjujejo več s Slovaki in Slavonci, če naši nogometaši premagajo Ukrajince ali Ruse in se uvrstijo na evropsko ali svetovno prvenstvo; takrat se tudi našemu najbolj aristoficiranemu predsedniku utrga in se iz mariborskega Ljudskega vrta dere Kdor ne skače, ni Slovenc!.

Na športnike smo ponosni. Naši najboljši ambasadorji so, pravimo. Ves svet jim ploska in jih občuduje, tako kot so Nadjo Comaneci, štirinajstletno svetovno prvakinjo v orodni telovadbi iz moldavskih Karpatov, prvo z najvišjo možno oceno 10 na svetovnem prvenstvu, pa to ugledu Socialistične republike Romunije in zakoncema Ceausescu na njenem čelu ni veliko pomagalo. Prepoznavnost je eno, koliko osebnega ugleda športnika se prenaša na domovino zmagovalca, pa nekaj povsem drugega. Več nam o ceni domovine pove število tistih športnikov, znanstvenikov, umetnikov, tudi slehernikov, ki so se ji odpovedali in prebegnili drugam.

Čeprav za kupoprodajni odnos pri tem vendarle ne gre. Na prestižnem  novoletnem koncertu dunajskih filharmonikov je kanadski dirigent na koncu sestopil iz odra in kar med poslušalci zdirigiral  svečani  Radetzkega marš. Osemsto popolnih individualcev, ki so si vsak posebej uspeli zagotoviti drage in  težko dostopne vstopnice v parterju dunajskega Musikvereina, je ubogljivo vstalo in se povsem predalo koračnici Johanna Straussa in komandi Yannicka Nezeta-Seguina. Pravzaprav je bilo ganljivo, kako so fini gospodje in njihove gospe pozabili na svojo imenitnost in se kot eden zazibali v ritmu Yannickove dirigentske palčke. Nobenega jaza ni več bilo, le valovanje mogočne glasbe, ki je preplavilo dvorano in preko zaslonov vse nas.

Posameznik je vse in posameznik je nihče. Leonardov Vitruvian man je proporce razkoračenega nagca postavil za merilo vsega. Umetniki renesanse so ga upodobili in pariški revolucionarji so ga uzakonili. Vsak od nas  se je izločil iz brezoblične množice in postal Nekdo, nekdo, ki je gradnik svoje nacije ali pa tudi ne. Stari očetje in očetje moje generacije, ki so prestajali morije dveh svetovnih vojn, vedo, da se v najhujših trenutkih niso borili in izpostavljali za svoje vladarje in vladavine, temveč le za soborce, s katerimi so si delili bedo in usodo.

Težko je preprosto razložiti naravo tistega čustva, ki nas povezuje  z rodnim krajem in deželo, ki nam poboža dušo, ko nam na drugem koncu sveta povedo, koliko golov je zabil naš Zlatko ali koliko trojnih dvojčkov je dosegel naš Luka. Kot da bi imeli kaj pri tem, kako so vzgojili našo Janjo ali Tino ali kako je ata Prevc zastavil svoj rod. Ko zmagujejo, takrat so naši, in prav nič nas ne zanima, v katero volilno škrinjico bodo oddali svoj glas.

Vmes smo seveda skregani. Vrat bi zavili bratu, ki nam je pljunil v skupno skledo, dokler se mu ne zgodi kaj hudega, takrat je spet naš, in bi naredili vse in še več, da bi mu pomagali. Janez Janša je bil naš junak. Pred vojaškim sodiščem na Roški cesti smo demonstrirali in prepevali partizanske pesmi v njegovo podporo. Milana Kučana smo pričakali na Brniku, ko se je z delegacijo slovenskih komunistov vrnil iz Beograda, po tem ko je na zveznem kongresu izstopil in prvi prerezal popkovino z Jugoslavijo. Bila sta skupaj, ko se je bilo treba boriti za Slovenijo in sta šla po svoje, ko je prišel nov dan in je bilo treba  sanje uresničiti.

Sovraštvo, ki ga sejejo predvsem ekspatrioti, ki so izgubili vojno, zbežali v Argentino in se po tem, ko sta jim Janša in Kučan osamosvojila deželo, vrnili, da bi prevzeli oblast, se zdi neizmerno. Na velikih jumbo plakatih na vseh koncih in krajih zlivajo svoj gnev, obsodbe in klevete, da bi preprečili ponovno izvolitev Svobode, ki nam trenutno vlada, kakor pač zna in zmore. Dedičem zmagovalcev, ki so se po petdesetih letih posrečene in neposrečene balkanske španovije pustili demokratično premagati, se ne uspe otresti zločina in kazni svojih očetov. Intelektualna in razsvetljenska drža prepirljivcev, ki se na drugi strani trudijo za oblast, vmes pa si neženirano hodijo po prstih, se le težko zoperstavlja rokovnjaški narativi novih razlagalcev sveta. Razdeljeni, razklani smo, da bi bili le težko še bolj.

Beseda, tudi najostrejša in najprepričljivejša, sovraštva ne more premagati. Le misel se morda lahko potiho in neustavljivo zaleze v možgane. Ali smo lahko domoljubni le napol?

Domovina je ena nam vsem dodeljena, in eno življenje, in ena smrt,         je za epitaf na grobnici narodnih herojev napisal Oton Župančič. Lepo bi bilo, če bi v dneh in tednih, ki prihajajo, ko se bo spet razvnel neusmiljen spopad za oblast, ne pozabili, da pol domovine ni nič.

*Slovesna zakletva/prisega ob nastopu služenja vojnega roka v JNA do leta 1965

** Karel Destovnik Kajuh, Pismo materi