• 8. junij 2026 •

Umrl je Bogdan. Bil je novinar, urednik, pisatelj, pesnik, gastronom.

Kot dopisnik osrednjega slovenskega časnika iz Sarajeva si je prislužil Tomšičevo nagrado, takrat najpomembnejše stanovsko priznanje,  kot urednik Pavlihe se je skregal s centralnim komitejem zveze komunistov, ki je potegnil ta kratko, kot pisatelj, eden redkih, ki je lahko od svojih knjig živel, je pisal o Napoleonovi veliki ljubezni  Emiliji Kravs iz Idrije in v dvanajstih knjigah svoje velike uspešnice Lipa zelenela  spisal veliko družinsko sago skozi tri generacije. Sredi življenja smo s smrtjo obdani.  Zvezde bodo ugasnile, če jim povem svojo zgodbo. In še osemdeset drugih.  Dva zvezka, štirinajst tisoč gesel, Kuharska enciklopedija je največji in najpopolnejši slovenski atlas svetovne gastronomije.

Bogdan Novak je bil plemenitega rodu. Življenje naju je treščilo skupaj. Premetavalo naju je in razmetalo vsakega po svoje. Nisva se videvala, le tu in tam mi je poslal opombo, komentar ali informacijo, ki naj bi me zanimala ali koristila. Prijateljstva ni obešal na veliki zvon, le vedela sva drug za drugega.  Namestnik glavnega urednika politično informativnega tednika, naj bi vrhovnemu poročal o namerah svojega šefa, ki si je deklarirano svobodo medijev zamišljal preveč po svoje. Uprl se je, se odrekel napredovanju in sprejel najzahtevnejše in najodgovornejše mesto urednika centralne redakcije. Vsakodnevno rudarjenje v rudniku, je komentiral.

Čas pa se je že prelamljal, pod gladino je vrelo, na časopisnih straneh pa je pod taktirko pravovernih šefov še kar vztrajala zglancana podoba srečne samoupravne družbe. Ponudili so mu uredništvo satiričnega časopisa in z veseljem ga je sprejel. Zaspani Pavliha se je prebudil in z Bogdanovo načelnostjo in poštenostjo odprl fronte, ki si jih prej ni bilo mogoče predstavljati. V centralnem komiteju Zveze komunistov so bili na toplem, radiatorji so se pregrevali, medtem ko je vsa Ljubljana zaradi zaukazanega varčevanja zmrzovala. Poskušali so ga utišati, a je bilo še huje. Zapletali so se in sprenevedali in vedno znova padli na Pavlihov pranger, ki je z nekaj žlehtnobe, kakršna satirikom pač pritiče, razkrinkaval dvoličnost in omejenost oblastniških pisunov. In Pavliha je namesto Teleksa, ki so ga vmes utišali, ob radiu Študent in Mladini, kasneje tudi Sobotni prilogi, reševal čast slovenskega novinarstva in odpiral prostor novi državljanski svobodi in pogumu. A partija je bila še na oblasti, Bogdana so odstavili, Pavliho pa likvidirali, zgodovine ni bilo več mogoče zaustaviti.

Pravi humor je črni humor, mi je pripovedoval, ko je kot urednik Pavlihe iz satiričnega časopisa naredil najbolj pošten, duhovit  in pogumen slovenski medij, ko so vsi drugi še previdno spali. Slovenci se bomo spravili, ko nas zgodovinske travme ne bodo dražile in razdvajale ampak bomo sposobni v njih razumeti tudi humorno in človeško plat.

Na gorski kmetiji visoko in na samem so se med vojno oglašali eni in drugi. Povej, gospodar, si kaj videl partizane, je spraševal domobranski časnik.  Ja, menda res, oni dan so šli mimo in so spraševali po vas.

Partizanski komisar je nekaj dni kasneje hotel vedeti, če je kaj videl domobrance in kam so šli. Seveda, vsake toliko se pojavijo, oglasijo se in sprašujejo po vas.

Ne mine dolgo, ko so spet domobranci na vratih. Si kaj videl partizane? Seveda sem, ampak drugič se pa skupaj drž’te!

Novinar, urednik, prepričan komunist je postal pisatelj. Na prste ene roke prešteješ umetnike, ki lahko pri nas živijo od pisanja. Bogdanove knjige so se hitro uvrstile med najbolj zaželene in izposojene v slovenskih knjižnicah. Pasja grofica, roman za odrasle o resnični ljubezni Napoleona Bonaparteja z idrijsko lepotico Emilijo Kravs je bil prva velika uspešnica. Lipa zelenela je, družinska saga v dvanajstih knjigah pa njegov največji in najuspešnejši projekt. Sredi življenja smo s smrtjo obdani. Zvezde bodo ugasnile, če jim povem svojo zgodbo. In še osemdeset drugih romanov, pesmi in scenarijev.

In za povrh, še Kuharska enciklopedija, najobsežnejši slovenski kulinarični spomenik. Dva zvezka, tisoč štiristo strani, štirinajst tisoč gesel, sedemsto petdeset receptov, dva tisoč osemsto fotografij. Skupaj s Simonom Lenarčičem sta pod geslom Svet gastronomije od A do Ž razgrnila, zbrala in razgrnila  posebnosti in kulturo francoske, italijanske, španske in grške kuhinje, turško, kitajsko, japonsko in indijsko kulinariko  ter tajsko, mehiško, ameriško in arabsko in vse kar je lepo vedeti o ruskih, madžarskih, balkanskih in slovenskih dobrotah. Španska in portugalska, nemška in avstrijska, perzijska in arabska, maroška in tunizijska, egipčanska in etiopska, južnoafriška, kreolska in brazilska, avstralska in novozelandska, težko boste našli epikurejske posebnosti planeta Zemlja, ki jih Bogdan in Simon nista zaznala in tudi predstavila. Temeljitejšega kulinaričnega atlasa Slovenci nimamo. V knjigarnah ga ni, morda vam chat gpt pomaga najti izvod.

Tiho je odšel plemenitega rodu Bogdan. NOVAK. Razburkal in obeležil je novinarsko, uredniško, pisateljsko in pesniško, tudi kulinarično  sceno in se umaknil. Knjige, dokler jih še kdo bere, ostajajo za njim.

Na googlu zvem, da so ga pokopali v Borovnici. V nekdaj njegovem privatiziranem časniku ni osmrtnice in ne nekrologa.

Zapis prijatelja je spomin časopisne hiše.

Jure Apih