• Delo, Gostujoče pero, 17. junija 2026 •

Nisem vernik, slovenske Rimskokatoliške cerkve še posebno ne. Starši so me naučili, da boga ni, da tudi, če bi bil, ne more biti dober, ampak zloben in maščevalen; da tudi vsemogočen ni, ker ne more narediti tako velikega kamna, da ga sam ne bi mogel dvigniti. Stara mati je bila po tihem žalostna, včasih me je na skrivaj popeljala v cerkev, ampak dilem ni bilo. Bili smo nič, bodimo vse. Ni bilo problema, ki ga ne bi znali pospraviti. Dialektični materializem je bil naša religija. Pozneje se je pokazalo, da stvari niso tako preproste. Še znanost je dvignila roke in pri kvantni mehaniki ugotovila, da jo sicer zna uporabljati, razume, kako deluje, pa pravzaprav ne. Nekaj skrivnostnega onkraj meja človeškega dojemanja, zdi se, vendarle ostaja. Umetna inteligenca, kajpak, ni božanska, prav daleč od vsemogočnosti pa tudi ni.

Spopad med duhom in materijo nam je imanenten. Naslovi se menjajo, vsebina pa ostaja, tudi akterji spreminjajo strani in prepričanja, konflikt med njima pa je skozi celotno človeško zgodovino  plus in minus tiste energije, ki nas je izstrelila na vrh človeške, zemeljske, morda vesoljske civilizacije.  » Catch«, kavelj je v tem, da si je cerkvena oblast vedno prizadevala in večinoma tudi uspevala polastiti obeh polov, tako hardwara kot softwara, tako trde  oblastne komande kot begajoče svobode misli. Od časov, ko so papeži delili  božja kraljestva ter postavljali kralje in cesarje, se je svet spremenil, cerkev pa niti ne. Oblast ji je vedno bližja od podložništva, uporništva še posebej. Čeprav izjeme na srečo so, Iglesia de los pobres, teologija osvoboditve v južni Ameriki, ki je očitno navdihnila tudi našega pokojnega Frančiška, je spremenila pogled. Tudi pokončnost slovenskih primorskih duhovnikov pod fašizmom ali štajerskih pod nemško okupacijo je izrisala drugačno zgodovino slovenske cerkve. Nadškof Alojzij Šuštar, kardinal Franc Rode in moralni ideolog Ivan Štuhec niso iz istega gnezda.

Najbogatejši Zemljan Elon Musk je julija 2022 skupaj s svojimi štirimi otroki ponižno  obiskal svetega očeta, papeža Frančiška, ki jim je podelil blagoslov božje ljubezni. Danes razlaga urbi et orbi, da je največja nevarnost človeštvu empatija.   »Suicidal empathy«, samomorilska empatija piše v svoji knjižni uspešnici dr. Gad Saad. »Družba umre, ko ji je bolj pomembno izkazovati neskončno strpnost in empatijo, kot pa se ravnati po nagonu po preživetju.« Ohranjal naj bi jo zahodni vladajoči razred, ki verjame, da je Zahod kriv rasizma in kolonializma. »S tem ko prepoznajo svoj domnevni eksistenčni privilegij in ga nato uničijo od znotraj, iščejo pokoro za svojo ‘nezasluženo’ prednost.« Iracionalni altruizem, ki naj bi zajel našo kulturo, je podvržen ostri kritiki, ugrabil naj bi mehanizem empatije progresivnih elit in povzročil katastrofalno  napačno razvrščanje moralnih prioritet. Posledice so od popustljivega odnosa do nasilnih kriminalcev in zaščite posiljevalcev do označenja samoobrambe kot strupenega vedenja. Ustvarja se srhljiv sistem obrnjene morale, v katerem so močni in uspešni demonizirani, uničevalni pa poveličevani.

Kampanjo proti empatiji med Trumpovimi podporniki bi morali razumeti kot to, kar je: utripajočo rdečo luč, ki opozarja na fašistične namene, piše The Guardian.

Ordo amoris  je pogosto citiran srednjeveški cerkveni nauk, po katerem naj bi morali ljubiti stvari in ljudi po pravem redu, ker imamo večje dolžnosti do družine, sosedov, skupnosti kot do oddaljenih tujcev. Še papež Frančišek  je malo pred smrtjo ugovarjal, da ne gre ljubezni zapirati v koncentrične kroge, ampak naj bi nam bil kot dobremu Samarijanu bližnji vsak človek v stiski.

Frančišek je morda sploh prvi poglavar rimokatoliške cerkve, ki je svojo veliko popularnost  žel tako med verniki, kot med ateisti. Z neverjetno skromnostjo, pogumom, ljubeznijo in doslednostjo nas je osvojil. Ni pustil veliko prostora svojemu nasledniku. Čeprav vse rimske kurije seveda ni prepričal, tako kot tudi slovenskih škofov ne, še naš upokojeni kardinal je o njem na videz prijateljsko govoril kot o Jorgeju Bergogliu in ne o Svetemu očetu, dejansko pa je le demonstriral nespoštovanje in oholo neponižnost do velikega moralnega velikana.

Leon štirinajsti, ki prihaja iz Amerike, sprva ni bil deležen velikega navdušenja. Nobene lažne skromnosti ni demonstriral, ko se je namesto v Frančiškovo duhovniško domovanje nastanil v papeško rezidenco. Božji namestnik in vrhovni pastir svoje milijardne črede sodi tja, kjer mu je mesto. Nobene Frančiškove misli se ni odrekel, le stil je zamenjal.  Romal je v Afriko, z milijonom navdušenih vernikov je molil v Madridu, z Bad Bonnyjem, ki je Trumpa zavrnil,  se je sestal. Sedem minut stoječega aplavza je bil deležen, ko je v španskem parlamentu govoril o krščanski ljubezni  in empatiji, o demonih vojne, o pohlepu, revščini in socialni nepravičnosti. Na Tenerifu je blagoslovil nesrečneže, ki pred vojnami in lakoto bežijo za preživetje. Vesoljno nihalo, ki nam odmerja čas in usodo, se še ni obrnilo. Papež Leon res nima tankovskih divizij po katerih je nekdaj  posmehljivo spraševal Josif Visarionovič, pozna pa besede, ki zmedenemu in preplašenemu človeštvu vendarle odpirajo nekaj upanja in tolažbe. Svetovni red, ki sta ga Evropa in Amerika skupaj gradila tri četrt stoletja, se sesuva. Namesto demokracije in vladavine prava se spet uveljavlja moč kapitala in orožja, aroganca pohlepa. Še ‘izvoljeno’ ljudstvo se postavlja v grdo vlogo, ki mu ne pritiče. Vedno manjše število nepredstavljivo bogatih in močnih se igra s planetom, za katerega jim v resnici ni mar.

Ljubljanski nadškof, metropolit msgr. Zore v svojih pridigah že Frančišku ni bil prav blizu, pa mu tudi Leon ne priliči najbolj. Horizonti slovenske katoliške cerkve so spet bližje kapitalu in posvetni moči kot trpečemu človeškemu duhu. Čeprav od Kocbeka do Peršina in naprej kristjanom ne manjka širine in globine duha in ne empatije. Le v komolčarstvu, zvijačnosti in tekmovalnosti se ne znajdejo najbolje. Milan Kučan, ki se ga novi oblastniki tako bojijo, da ga že dolgo upokojenega spet klevetajo in plakatirajo, je dejal, da Sloveniji manjka žlahtna desna stranka. Namig, da nam desnih strank sicer ne manjka, da pa po predsednikovem mnenju pač niso žlahtne, je seveda trd in boleč. V trenutku, ko naši novi desni krmarji obračajo krmilo, snamejo zastavo trpečega palestinskega ljudstva in se bratijo s korupcije, genocida in vojnega hudodelstva uradno obtoženim predsednikom izraelske vlade, se nam upravičeno stoži po politiki, ki bi sledila pastirju, ki s polaganjem vencev  v morje časti trpeče in nemočne na begu iz enega pekla v drugega.

Politična stranka, ki nam manjka, bi bila desna in žlahtna, če bi le hodila za svojim papežem in učiteljem.

Papež Leon trinajsti je nekoč navdihnil usmiljenke, ki so pod njegovim imenom ustanovile sodoben sanatorij za zdravljenje redovnic in duhovnikov. Leonišče še danes pravijo kompleksu ginekoloških ambulant v sklopu Univerzitetnega kliničnega centra v Ljubljani. Leon štirinajsti bi bil lahko navdih za politično prebujenje mnogih verujočih, na pol verujočih, morda tudi ateistov in agnostikov, evangeličanov in drugih, ki imajo srce na desni, pa vendar boleče pogrešajo ljubezen, empatijo in upanje.