• 2013 •

O konkurenčnosti privatnega – teze

Nekdaj smo v tezo vsi verjeli, nekdaj zasebnega gospodarstva skorajda ni bilo, skupno/ državno pa je bilo kontaminirano s samoupravljanjem.

Mit o učinkovitosti privatnega temelji na izkušnji družinskih firm, ko je lastnik svojo firmo tudi upravljal, živel z njo, skrbel zanjo, bil usodno odvisen od njene uspešnosti, se emocionalno navezal nanjo.

Novodobno prevladujoče lastništvo je odtujeno lastništvo; lastniki igrajo monopoli, kupujejo, prodajajo, špekulirajo z lastniškimi papirji. Nobenega odnosa nimajo do lastništva družb, v katere pogosto niti stopili niso. Skrb za zaposlene je deveta briga, vzgoja, vlaganje vanje pa neracionalno. Kratkoročni cilji prevladujejo nad dolgoročnimi.

Ozki lastniški interesi povsem zasenčijo širše skupinske. Revoz lokalni skupnosti ne daje nič, Krka pa veliko.

Ameriški elektroenergetski sistem se je razsul, ker so ga privatizirali, zasebni interesi pa so povsem zanemarili dolgoročna vlaganja in skupni interes.

Veliki sistemi so možni in praviloma odlično vodeni samo v državnem pogonu: polet na luno, vojska, policija, Cernov trkalnik.

Odnos lastnika (države, kapitala) in upravljavca (menedžer) se načeloma ne razlikuje bistveno. Pravzaprav ni nobene potrebe in resnega razloga, da bi država manj skrbela, nadzirala, motivirala upravljavce svojega premoženja, kot to dela kapital. Vsi ukrepi, ki so na voljo kapitalu, so vsaj načeloma, ali pa bi vsaj morali biti, na voljo tudi državi.

Problem v resnici ni v slabem, neodgovornem upravljanju, temveč v slabem, neodgovornem nadziranju in vodenju upravljavcev, v državi torej, ki očitno ni sposobna odgovorno skrbeti za lastnino, ki ji je zaupana, zato, bi se je najraje znebila.