• 25. junija 1979 •

To je material, ki je bil pripravljen za sejo tiskovnega sveta, Planinska zveza Slovenije, (EVEREST ’79)

Spoštovani!

V Teleksu štev. 25 je 22.6.1979 izšel članek Marjana Raztresena »ČLOVEK NA MOGOČNI GORI«, ki vsebuje hude, čeprav dvoumne in zelo neoprijemljive obtožbe in klevete na račun vodstva in članov 7. jugoslovanske odprave Everest ’79. Zato smo člani odprave takoj po Skupščini Planinske zveze Slovenije 23.6.1979 na posebnem sestanku članek podrobno analizirali in ugotovili tole:

1. Naše odprave spadajo v primerjavi z enako velikimi tujimi med najcenejše – od ameriških in japonskih tudi za 50% – hkrati pa med najuspešnejše. To je posledica izredno zahtevnih priprav članov ter nekajletnega dela pri razvoju in izbiranju opreme v prostem času. Vsak član je zadnja tri leta življenje dobesedno posvetil odpravi na Everest.
2. Organizacija priprav in samega naskoka je bila odlična in v skladu z našo tradicijo. Na vrh so prišli vsi, ki so objektivno in subjektivno to zmogli. Nikomur ni bil ukazan povratek, nihče ni prišel gor na račun drugih. Odprava je uspela, ker je bila dobro organizirana, ker so jo sestavljali naši najbolje pripravljeni alpinisti, ker je bila podprta z ekipo najboljših šerp, ker je imela dobro opremo in ker so člani resnično delali po načelu »vsi za enega in eden za vse«. Ves čas je delo teklo natanko po načrtih za vse mogoče razmere, odgovorno vodstvo je imelo položaj ves čas v svojih rokah. Na Everestu je od 40 odprav uspelo le 17 – osnovni pogoj za uspeh je bila dobra organizacija.
3. Res ima vsak človek svoje navade in svoj življenjski ritem. Vendar je bila ta alpinistična ekipa sestavljena iz prekaljenih alpinistov in gorskih reševalcev, ki so bili že mnogokrat v podobnih okoliščinah in so vedno uspešno zložili skupaj svoje odlike ter potisnili vstran svoje pomanjkljivosti v prid skupne moči. Tokrat je že cilj sam s svojo velikostjo in zahtevnostjo združil ljudi v homogeno bojno enoto. Ugotovili smo, da ni bil nihče od nas neizmerno dober in plemenit – v surovih okoliščinah rožice slabo uspevajo – da pa tudi nihče ni bil niti povprečno hudoben: tisti, ki bi ga drugi izločili, na gori ne bi mogel obstati.
4. Od članov uprave so ves čas vedeli, da ne bodo šli na vrh, le vodja odprave, šef za transport in oba zdravnika. Res pa je, da so bili tudi njihovi nahrbtniki nekoliko lažji, ker je bilo njihovo delo pač druge narave. Od ostalih 21 alpinistov je vsak delal po svojih močeh in vsak je v skladu s svojo sposobnostjo, zdravjem in objektivnimi okoliščinami (tehnične in vremenske težave) imel enako upanje za dosego vrha. Vendar je imel vsak pred očmi bolj skupni kot osebni uspeh, čeprav tudi ta pomeni pomembno spodbudo. Uspeh je bil rezultat kolektivnega dela, toda vsi, ki so vrh dosegli, so bili med tistimi, ki so zaradi osebnih lastnosti in zunanjih okoliščinah vložili največji prispevek. Ves čas ni bilo nobenega taktiziranja za osebno korist ali uspeh.
5. S komisijo za odprave smo se dogovorili, da bomo revijam odstopali pravice za objavo fotografij z vrha po najvišji možni ceni, s tem, da avtor obdrži normalen honorar din 1.000.- za posnetek, presežek pa nakaže na račun PZS. Zaradi zelo slabega poročanja tovariša Raztresena ves čas odprave pa so plezalci, ki so bili na vrhu, o tem želeli sami napisati članke in jih opremiti z ustreznimi posnetki, nikakor pa niso želeli, da bi o tem pisal on in pri tem uporabil njihove posnetke.
6. Člani odprave so bili izbrani po tehničnih in moralnih kriterijih v letih 1977 in 1978 po treh selekcijah, končni izbor pa je bil verificiran pri RK SZDL. Spremljevalci pa so bili poslani po liniji svojih delovnih organizacij in edini kriteriji so bili zdravstveni. Menimo, da tisti, ki tako neosnovano blati enega največjih športnih dosežkov SFRJ po letu 1945, to ne dela dobronamerno. Večino naših odprav so spremljali dopisniki, pisali so pohvalno in kritično, toda vedno dostojno. Tokrat smo imeli dopisnika, ki je smešil alpiniste in ki je tudi o Nepalu – deželi gostiteljici – pisal žaljivo. Prosili smo ga, naj piše tudi o dobrih stvareh, naj ne brska samo po odpadkih, toda s tem smo se mu le zamerili. V nebo je koval sosednjo avstrijsko odpravo, v naši je iskal le črne točke, čeprav se sposobnosti, organizacija in dosežek Avstrijcev niti najmanj ne more meriti z našimi. Zaradi žaljivega opisovanja Nepalcev in njihove dežele se je v Ljubljani pritožilo združenje nepalskih študentov. Le dolgoletni obojestranski naklonjenosti in sodelovanju se moramo zahvaliti, da spor ni bil dvignjen na višjo raven.
7. Sodimo, da je Raztresen črpal snov iz družabnih pogovorov v jedilnici baznega taborišča, da je slišal izključno običajno »puščanje ventilov«, si to skladno s svojimi hotenji in cilji po svoje razlagal in napisal v obliki, ki je temu ustrezala. Vprašal ni nikoli nikogar za nobeno pojasnilo, čeprav sam sploh ni strokovnjak in ni imel nobenega stika z resničnim dogajanjem na gori. Ni se vživel ne v odpravo in ne v deželo. Njegov kolega Kovačević, ki je pisal za srbsko in makedonsko področje, je odpravo na naše veliko presenečenje dojel povsem drugače in po člankih obeh dopisnikov sklepamo lahko le to, da nista bila na isti odpravi in v isti deželi. Raztresen je prezrl pohvalne članke v nepalskih in indijskih časopisih. Tudi priznanje, ki so ga nam Indijci dali s sprejemom in pohvalo v navzočnosti predsednika Morardžija Desaija je omenil v naših časopisih šele, ko smo protestirali. Tako je na koncu koncev z izredno pozornostjo ovrednoten naš uspeh v Nepalu, Indiji, Franciji, ZDA, ZR Nemčiji, Italiji itd. kot vrhunski dosežek Jugoslavije v svetovnem alpinizmu, prav tako v naših južnih republikah, v SR Sloveniji pa je uspelo piscu črne kronike Marjanu Raztresenu oblatiti odpravo in njene udeležence pred tisto javnostjo, do mnenja katere nam je največ.
8. Nobeno odlikovanje – tudi najvišje, ki smo ga dobili – nam ne pomeni toliko kot ugled, ki ga zaslužimo. Vemo, da se s tem dviga naklada revije, vendar se nočemo spustiti na Raztresenov nivo. Teleksu bo na dostojni višini odgovorila Planinska zveza Slovenije, kjer je Komisija za odprave opravila analize našega dela takoj po povratku, ni pa preprosto protestirati proti temu, da neki dopisnik lahko uporabi »svojo« revijo za osebno maščevanje, ne glede na politično škodo, ki jo s tem dela planinski organizaciji, našemu športu in naši skupnosti. Ne moremo razumeti, da bi njegov postopek lahko šel mimo brez politične obravnave.

Everesta nismo vzeli kot hobby: vzeli smo ga kot nalogo za dokaz moči naše družbe in jo tako tudi opravili. Zato ne prenesemo laži, klevet, natolcevanj in podtikanj o tem dejanju, ampak le resnico.

S planinskimi pozdravi!

Priloga: Poročilo o odpravi

Vodja odprave: Tone Škarja l.r.