Govoriti resnico, solidarnost in ljubezen

• Delo, 12. novembra 2026 • 

Še nikoli nismo bili Slovenci tako razcepljeni in skregani kot zdaj!

Ali res?

Od Črtomira in Valjhuna, od reformatorjev, protestantov in proti reformatorjev, liberalcev in klerikalcev, domobrancev in partizanov, levih in desnih se kot jin in jang, kot minus in plus delimo in družimo, sovražimo in ljubimo. Iz podkarpatskih močvirjih, od koder naj bi v šestem stoletju pribežali, emigrirali, nismo prinesli ničesar, ne pesmi, ne pravljice, ne drobca spomina, le nekaj praslovanskih jezikovnih podobnosti, ki pa niso tolikšne, da bi se Primorci in Prleki razumeli. Tisoč let in več smo se prerivali med tistimi, ki so bili tu pred nami in onimi, ki so prihajali z nami ali za nami. Kelti, Rimljani in Benečani, Francozi, Germani, Huni, še najmanj Balkanci – Venetov in Norika nikoli nismo vzeli prav resno – so se prerivali, vplivali in mešali z nami, preden se je nekdo spomnil, da smo vsi skupaj morda Slovenci.

Vsi skupaj že, vsak zase pa je prej Kranjec, Prlek, Primorec. Interesi nas oblikujejo prej kot vrline. Nacija dobi smisel, ko pomaga zaščititi in uveljaviti pričakovanja oziroma težnje Belokranjcev, Štajercev, Korošcev … pa tudi domobrancev, partizanov, delodajalcev in delojemalcev, vernikov in agnostikov, upokojencev in rentnikov. Zdi se težko, vendar se v sodobni  družbi izide. Od Voltaira do Rose Luxembourg in Cankarja se ponavlja civilizacijski aksiom, da se lahko z nekom globoko ne strinjaš, ne da bi mu zato odrekel pravico do lastnega mnenja. Če kje, se pri tem temeljnem kamnu kulturnega sobivanja kaže zgodovinsko zamudništvo današnje nacije, ki nikoli prej ni zmogla oblikovati svoje države, svoje kulture, svoje identitete in povsem svojega moralnega kanona. Z manj kot dvestoletno tradicijo slovenske gospodarske in kulturne elite se vključujemo v postmoderne povezave nacij s tisoč in več letnimi izkušnjami in preizkušnjami. Vzornik našega pravkaršnjega »prime« ministra ima za seboj nacijo s šest tisoč leti zgodovine. Razsvetljenski duh prvih magov slovenske kulture se sicer ne bo nikoli izpel, vendar mu pod pritiskom agresivnih nacionalističnih in nacističnih, internacionalističnih in fevdo kapitalističnih sil enaindvajsetega stoletja ni lahko.

Od Cankarja do Milčinskega, Šalamuna in še naprej si z veliko pomočjo pesnikov in pisateljev, naše edine priznane elite, podajamo podobo ljudstva s hudo problematičnim značajem. Zavidljivi in privoščljivi, pogosto butasti, načeloma pridni in ubogljivi, le kadar nam zavre, kadar gredo, ki nas komandirajo, predaleč, takrat bi nas bilo bolje pustiti pri miru. Potisnjeni ob zid pozabimo, da smo majhni in nepomembni in postanemo nevarni in veliki.

Nič nimamo proti vladarjem. Od Franca Jožefa in Marije Terezije, Josipa Broza, Kučana in Janše do Goloba nam je prav, da nekdo misli in odloča namesto nas. Problem je le, da nas večina od njih prej ali slej razočara. In ko se podira, v kar smo verjeli, postanemo ranljivi in odprti za spremembe, ki so bile še pravkar nepredstavljive. Presenečeni opazujemo, kako narodni heroji postajajo vojni zločinci, zmagovalci poraženci, izdajalci osvoboditelji, izkoriščevalci, rešitelji, kriminalci ugledneži, sovragi, prijatelji.  Z nejevero poslušamo, kako nam lastnosti, ki nas jih je bilo še pravkar sram, razlagajo kot vrline. Gostoljubnost, sočutje, solidarnost, prijateljstvo, ljubezen so greh, egoizem, hinavstvo, ozkosrčnost, zahrbtnost in sovraštvo so prav in so »in«.

Je že res, da grajo raje dajemo kot hvalo, da jih je več, ki jih ne maramo kot tistih, ki jih, da prej slišimo slabo kot dobro novico in da je lažje koga osrati kot počastiti. Na dnu duše pod kožo smo vsi majhni, ranljivi in nebogljeni. Stoletja kulture, vzgoje, razmislekov in spoznanj, veliko knjig, posrednih in neposrednih izkušenj ter vplivov se mora nabrati, da lahko vsak dan znova premagujemo svoje lastne male demone, ki nam, priznamo ali ne, vedno znova ponujajo preproste rešitve in pobege iz našega lastnega moralnega jaza.

Seveda so interesi, banalni materialni in statusni interesi, ki v resnici pumpajo našo razklanost. Kot kača noge se skrivajo za fantomsko, vse bolj pravljično mistiko, ki je četrta generacija, kot piše Tadel, ne more razumeti, pa tudi zanima je v resnici ne. Čas je neusmiljen. Prišla bo peta in za njo šesta generacija, in še v Noriškem kraljestvu  bodo pozabili, kdo je bil ravbar in kdo žandar, ko smo se Slovenci vpisali v zgodovino. Zadnjo bitko bijejo, ki nad prepadom  utemeljujejo svojo slo po oblasti.

»Sapunjanje daske«, pravijo Srbi, ki so luciden pa vendarle tragičen narod, tisti znani maniri, da človeku najprej spodmakneš tla pod nogami, preden se zares spraviš nadenj. Z galonami žajfnice nas zalivajo, da bi nam zameglili oči, da bi nas prepričali, kako so vsega krivi oni drugi, ki nam kradejo in nas zavajajo. In vse kaže, da jim uspeva. Prvič, drugič, tretjič, četrtič, po vsakem porazu se dvignejo in vse bolj divje in neusmiljeno napadajo našo najsvetejše, ustavo. Pravzaprav je neverjetno, od kod nam je v tistem usodnem času uspelo zbrati toliko pameti in odgovornosti, toliko, osem, modrih mož, ki so z osebnim prijateljem Otta Habsburškega na čelu sestavili besedilo, ki nam je v ponos in nas varuje pred grabežljivci. »Ne mi tle afne guncat«, je brez dlake na jeziku doktor France Bučar ustavil poslanca Grosa, ki se je z delitvijo banan norčeval iz parlamenta.

In ko se že zdi, da je vse zaman, da se je svet snel iz tečajev in neustavljivo prekucnil na desno, se je, kot že tolikokrat doslej, prebudila tista zdrava pamet volivcev, intelekt množice pravzaprav, ki se nekaj čas pusti voditi za nos, v nedogled pa ne. Madžarska, Srbija, New York, Amerika, celo Izrael in seveda Slovenija na referendumih. Tako kot smo se, ko se je  začelo, vsi skupaj potegnili za Janeza Ivana in potem, ko je šlo zares, z osemindevetdesetodstotno večino zmagali na osamosvojitvenem plebiscitu, tako smo vsi skupaj, ko s skorajda enako množičnostjo v akciji Podarim – Dobim podpremo zmagovite smučarje in smučarke, ko naše orle in orlice pozdravljamo v Planici, pohodnike ob žici, kolesarje na Franji in maratonce v Ljubljani, ali ko se odzivamo Aniti Ogulin in vsem dobrodelnim, ki namesto sovraštva širijo ljubezen, takrat nas nič in nihče ne razvaja, takrat ni levih in desnih, ne naših in vaših, takrat smo Slovenci, najbolj zahoden slovanski rod, ki bi lahko najbolj intimno doživel in razumel duh razsvetljene Evrope in njene demokratične kulture.

Vzgojen in indoktriniran ateist sem in premišljen agnostik, vendar malokoga občudujem bolj kot Leona XIV. in pred njim Frančiška, papeža,  ki sta čeprav na čelu mogočne nazadnjaške Cerkve –  zmogla oporekati lažem in sovraštvu, razpihovalcem vojn in brezobzirnim novim vladarjem sveta ter govoriti resnico, solidarnost in ljubezen. Nekaj te pokončnosti tudi slovenskih volivcev postaja novi oblastnikom očitno moteče, ko nam ponujajo in obljubljajo demokratično izrekanje, pa napovedi referendumov znova in znova previdno umikajo.