• Delo, Sobotna priloga, 5. julij 2026 • 

Jazbinškova privatizacija slovenskega stanovanjskega fonda je bil morda zadnji, vsekakor pa najpomembnejši, poosamosvojitveni ukrep nove oblasti, ki je velikemu številu državljanov spremenil in olajšal življenje. Nekateri makroekonomisti in neoliberalci niso bili navdušeni, nekaterim denacionalizirancem in njihovim najemnikom je zaradi nedorečenosti nakopal nepotrebne težave, pod črto pa bi si minister Miha po mojem prepričanju zaslužil spomenik.

Stanovanja sicer rastejo kot gobe po dežju, vendar mladim niso prav nič dostopnejša. Konglomerat bančnega pohlepa, naložbenega investiranja hitro in čudno zasluženih milijonov ter sistemske politične korupcije onemogoča razrešitev stanovanjskega gordijskega vozla.

Ker standard pa raste. Namesto enega družinskega fička ali katrce se na dvorišču prisilno večgeneracijskega domovanja drenjata dva ali celo trije vse večji in večji avtomobili. Ljubljanski župan zaman išče  čudežno formulo po kateri bo štiri trojke spravil v desetico, povečal parkirišča, ohranil zelenice in še povečal priliv v nenasitno občinsko malho. Rešitev je pod zemljo.

Samo na slabem kilometru Parmove ulice od železnice proti severu je skoraj preko noči zraslo  štiri ali pet kvartov, kot se po novem imenitno pravi, s po štirimi ali petimi stolpiči lepih in dragih stanovanj. Po vsej Ljubljani rastejo in vzbujajo zavist. Zaradi racionalne izrabe dragih parcel, parkirnih prostorov praktično nimajo, se pa pod njimi bohotijo velika skupna podzemna tudi več nadstropna parkirišča. Praviloma so prazna. Več kot dvajset odstotna zasedenost je le redka. Najprej zato, ker stanovanja, ki so kupljena za investicijo in ne za bivanje, praviloma prazna tudi parkirišč ne potrebujejo, potem pa zaradi slovenske posestniške obsedenosti, da mora imeti vsak lastnik stalno določeno parkirno mesto. Tudi če je prazno. Dejstvo, da bi fleksibilna zasedenost povečala kapaciteto za najmanj tretjino, ni pomembno. Česar se ne vidi, tega ni.

Morda bodo nekoč študentje arhitekture ali kdo drug pregledali  in prešteli podzemne ljubljanske labirinte in morda  se spet najde minister za varstvo okolja in urejanje prostora, ki bo imel ideje in pogum, in morda bomo nekoč spet nagrajeni s politiki, ki jih bodo bolj kot razprtije, zanimale rešitve.

Ker za avtomobile gre!