• 15. novembra 1979 •

Prisotni od sosveta: Grahor, Goričar, Brejc, Šimac

Prisotni od uredništva: Apih, Guzej Guzelj, Košir, Raztresen, Repovž

Vabljeni: Jak Koprivc, glavni urednik Dela

Opravičeno odsotni: Ciuha, Kmecl, Merčnik, Slatner, Tavčar

Dnevni red: Socialistična morala v Svobodni katedri.

Grahor: Prosil sem oba urednika, da se skličemo, ker mislim, da je to, kar je izšlo v prejšnji številki, potrebno izmenjave mnenj. Ker se že dolgo nismo videli, je v nas najbrž dosti dilem, ali je vse tako, kot smo se dogovorili na komisiji P CK ZKS za agitacijo in propagando. Ta članek pa je špica, ki nas je večinoma ruknila. Kako se torej dela politika v časopisu? Najbrž ni vredno z Ošlakom polemizirati, če že, potem z ograditvijo uredništva, to bi bil minimum, čeprav Svobodne katedre ne razumem tako, da to pomeni objaviti vse, kar kdo pošlje. To je resno ruknilo, Jure. Treba je govoriti o konceptu te rubrike, kaj je bilo zadnje mesece in kaj še bo. O tem je potrebna neka ocena. Rad bi slišal kaj  o tej rubriki in kako naprej.

Apih: Za pojasnitev se moram vrniti nazaj. Naša Svobodna katedra, ki je bila ena od centralnih rubrik v novem konceptu Teleksa, je imela ambicijo, da bi se tu izmenjavale najbolj aktualne teme, ki so v naši družbi prisotne. Obravnavali bi jih v seriji, ki naj bo organizirana tako, da sodelujejo zunanji sodelavci, saj ni bil njen namen, da bi bila katedra avtorsko delo našega uredništva, pisali naj bi jo torej bralci, kar se je pokazalo v obdelavi številnih tem, kot so: malomeščanstvo, šolstvo, zdravstvo, TV, likovna umetnost in vrsta svobodnih kateder pod razno. Naš namen je o teh problemih govoriti odkrito in polemično; gre nam za uresničenje pluralizma, boja mnenj, različnih pogledov in pristopov. Seveda naj ne nastopajo tisti, ki so načelno proti naši družbi, proti naši samoupravni socialistični ureditvi, proti neuvrščenosti itd. Gre nam predvsem za to, da je Svobodna katedra organizirana tako, da enakopravno predstavi različna mnenja in poglede. Očitki, ki smo jih imeli pri prvih serijah, ko smo vzeli besedo le predstavniki nekaterih stališč, ne pa vseh, kažejo, da je treba zagotoviti udeležbo vseh različno mislečih, ki naj bi problem osvetlili z več plati. Toda težava je v tem, da nekateri raje sodelujejo, drugi se sodelovanju izmikajo. Zato je bila nekaterim našim katedram (šolstvo, delno malomeščanščina) očitana enostranskost. Serijo o socialistični morali smo pripravljali zelo organizirano, premišljeno, načrtovali smo jo tako, da bi se izognili pomanjkljivostim prejšnjih. Zato smo jo tudi pripravljali skoraj dva meseca. Tokrat smo povabili resnično širok in avtoritativen krog sodelavcev, ki so se pripravljeni angažirati v naši seriji. Naj poudarim, da je poglavje vezi in nasprotja med socialistično in krščansko moralo le eno iz vrste poglavij, ki smo jih pripravili. Svobodna katedra pa niso le naročeni prispevki, to so tudi polemike, ki nanje reagirajo naši bralci. Ko smo dobili Ošlakov članek, ki seveda ni bil naročen in je prišel kot odmev na izhodiščne zapise, smo vedeli, da je oster in kritičen, in ga nikakor ne bi objavili, če ne bi imeli vrste prispevkov, pripravljenih kot odgovor nanj. Poleg teh prispevkov smo nemudoma organizirali še dodatne, ki so nekateri izšli v zadnji številki, drugi pa bodo v prihodnjih. Spontani odmevi tudi prihajajo in to kaže, da so naši bralci osveščeni in da nikakor ne pristajajo na vsebino in način, ki ga Ošlak  v svojem prispevku sugerira. Druge reakcije pa odpirajo možnost, da je bila objava Ošlakovega prispevka vendarle bolj problematična, kot se je zdelo, da bo, in da je v nekaterih krogih odmevala ostreje, kot smo sami pričakovali. Ošlak je bil le ena od zelo težkih in odgovornih odločitev, ki jih moramo včasih sprejemati. Ko tehtamo ali naj kakšen prispevek objavimo ali ne, vedno premislimo, kakšne bodo morebitne posledice, kajti izbira je samo med objaviti ali ne objaviti. Torej – pripravljeni članki v tem poglavju so nas navedli, da smo se odločili v primeru Ošlak za objavo. V tem hipu bi bilo preveč enostavno razpravljati, ali je objava uredniška napaka ali ne. V okviru dilem, ki vodijo k odločitvi za ali proti objavi, bo treba osvetliti tudi Ošlakov primer. Kajti, najlažje je reči, to je uredniški spodrsljaj, in se posipati s pepelom, češ, da smo odločitev premalo pretehtali in premalo razmislili. Moja odločitev je bila zavestna, saj se mi je zdelo, da smo dovolj zreli in da sta tako naša družbenopolitična zavest kot marksistična misel dovolj močni za spopad s takimi stališči, kot jih odkrito ponuja Ošlak. Da je torej umestneje polemizirati z jasnimi, argumentiranimi marksističnimi stališči proti praznim in neznanstvenim Ošlakovim trditvam, kot pa prispevka preprosto ne objaviti. Zato se svoje odgovornosti ne odrekam.

Košir:  Veseli me, da se Grahor ni lotil samo konkretnega primera Ošlak, pač pa je odprl pogovor, ki se loteva tudi načelnih problemov Svobodne katedre in nam bo zato lahko koristil v naši nadaljnji usmeritvi. Rada pa bi povedala, kako je potekala priprava na svobodno katedro Socialistična morala – kaj je to. V sinopsisu za serijo je obdelanih nekaj poglavij: Uvod, Morala med NOB in njene vrednote danes, Vezi in nasprotja med krščansko in socialistično moralo, Morala v gospodarstvu, Morala v vzgojnem in izobraževalnem procesu, Morala v našem gospodarstvu, Morala v znanosti, Morala v kulturi, Morala v športu. Za konec bomo povabili še vrsto znanih družbenopolitičnih, kulturnih in znanstvenih delavcev, ki na svojem področju razmišljajo tudi o teh problemih, da bi nam poslali prispevke in svoje poglede na problematiko, ki smo jo v Svobodni katedri razgrnili. Vsako poglavje bo imelo vsaj en teoretičen prispevek na določeno temo. Tako sem v uvodu povabila dr. Vojana Rusa, avtorja knjige Etika in socializem, moralo med NOB ste sami prebrali, za moralo v gospodarstvu mi je prispevek napisal prof. Černe z Ekonomske fakultete, v vezeh in nasprotjih sta teoretične prispevke prispevala dr. Janžekovič in dr. Zdenko Rotar, za moralo v vzgojno izobraževalnem procesu Marica Dekleva-Modic in Slavko Podmenik, za moralo v zdravstvu je uvod obljubil dr. Janez Milčinski, za moralnost v znanosti ga je že poslal dr. Andrej Kirn itd. Poleg teh prispevkov so vabljeni še številni drugi znani javni delavci. Šele na podlagi velikega števila prejetih prispevkov smo začeli objavo naše katedre. V takem kontekstu in v tako pripravljeni seriji se mi zatorej Ošlakov prispevek ni zdel neobjavljiv. Njegove trditve so tako hitro ovrgljive in tako prozorne, da sem globoko prepričana, da mu naša teoretična misel in vsakodnevna družbenopolitična praksa lahko zadostno odgovorita in ovržeta vse njegove teze.

Koprivc: Jaz Ošlaka ne bi objavil in če bi me urednik Teleksa vprašal, bi mu odsvetoval. Zato sem za to,da se v prihodnje dogovorimo in da razjasnimo naše poglede na pluralizem. Takšen neznanstven pristop, kot je Ošlakov, ne bi smel najti mesta pri nas. Urednik in uredništvo bi morala ustrezno reagirati. Če drugi v hiši in izven hiše svoje odklonilno mnenje zavijejo v lep staniol papir, tega sam ne bom počel. To je uredniški spodrsljaj. Svetla točka je današnja številka Teleksa, je reakcija, ki jo je izzval Ošlakov tekst. Na to bi morali računati. Toda ostro gre ločiti med Ošlakom in drugimi teksti v Svobodni katedri. Strah me je, da je Ošlakov tekst sprožil plaz. Je pa treba na to gledati v povezavi s celotnim Teleksovim prizadevanjem, saj tisto, kar je negativnega v njegovi uredniški politiki, ne more zbrisati naporov Teleksa in drugih edicij,  ki izražajo novo kvaliteto demokratičnosti pri nas. Insistiram, da konkretno govorimo o konkretnih spodrsljajih. Sem proti pavšalizaciji, delanju bilanc za preteklost. Opozoril bi, da smo nenehno v fazi kritične razprave ne le o Teleksu, ampak tudi drugih edicijah, tudi v Delu, in da je to ena izmed kvalitet Delove hiše, ta zadostna idejna raven novinarjev, ki jih proglašamo za politike in ki znajo pravočasno reagirati, bolje kot marsikateri subjekti te družbe. Ne sme pa biti prostora za odbranaštvo. Pri Juretu Apihu je preveč tega insistiranja na tezi o pluralizmu, ki je dobra, ampak v konkretnem primeru ne zdrži. Ni mesta za samozadovoljstvo. Ko je bil Apih pri meni na razgovoru, je rekel, da je objava Ošlaka morda res napaka, zdaj pa trdi drugače. Opozoril bi na nujnosti kolektivne odgovornosti v Delovi hiši. In na to, da dejansko redakcije začno živeti politično. Da se o tako važnih političnih tekstih pogovarjamo in da o tem ne odloča le en človek. To ni v redu, še posebno, če je majhen kolektiv. Jaz si v Delu tega luksuza ne privoščim. Ure in ure, tedne in tedne včasih diskutiramo, dokler ne pridemo do odločitve. In tako je v vseh Delovih edicijah. In tako je v družbi kot celoti. s tem se odgovornost glavnega urednika ne manjša, njegova odgovornost se veča.

Bilo bi slabo, če bi iz te zadeve delali politično afero številka ena, saj objava Ošlaka tega ne zasluži, čeprav ima politične in profesionalne posledice. Teleks vendarle predstavlja kljub nekaterim napakam svetlo točko, ki smo je lahko veseli v profesionalnem kot širšem političnem smislu – dokazuje širino, odprtost in demokratičnost. Vsi skupaj si, kot je rekel Apih, novinarji in delovni ljudje, da tako rečem, prizadevamo za nova pravila. Teleks je korak naprej, na svoje strani je pripeljal ljudi, ki veljajo za tabu, čeprav ga objektivno ne predstavljajo, niso, da tako rečem, »posebna opozicija« in s tem so se ti ljudje demistificirali. Teleks je razširil socialno bazo ljudi, ki sodelujejo v njem. To je dobra stran. Slabo pa bi bilo, če bi se Teleks, ki se odpira novim sodelavcem, zavestno zapiral drugim strukturam. Ni treba delati problema, treba se je še bolj organizirati, da bi obdržali neko kvalificirano večino, najbolj tipično za slovensko družbo. Velik problem bi bil, če bi Teleks namesto starih postavljal nove monopole, toda ni tako, zase sem popolnoma miren. Potrebni so še dodatni napori, da se Teleks še naprej širi, in to z vseh vidikov. O Ošlaku smo govorili uredniki na koordinacijskem kolegiju. Smatramo, da je ta objava spodrsljaj. Vsako  delo spremljajo tudi spodrsljaji, tudi zato se redakcije preko glavnih urednikov povezujejo z ustreznimi napori, razpravami in dialogi. V Delovi hiši smo že ustrezno okvalificirali posamezne druge pojave, ki so razburkali slovensko javnost. Na primer okroglo mizo o seksu, pri čemer je treba reči, da je bil Teleks v tem primeru na nivoju slovenske družbe. Teleks je res povabil tiste, ki se bojda teoretično najbolj spoznaj na vprašanja seksa in je zato dosegel takšen rezultat. Teleks bi lahko kvečjemu preprečil njihovo objavo. Bila je to podnivojska in neidejna okrogla miza v Teleksu. Res pa je, da so bili prvi ostri kritiki prav tisti, ki so bili povabljeni, pa se okrogle mize niso udeležili. To ni le stvar Teleksa, to se dogaja povsod v Jugoslaviji. Tudi sam sem govoril o tem na skupščini Dela. Mislim, da bi bilo dobro, če bi marksistični center organizirano vključil svoje sile in vsakič sodeloval z načelnim tekstom, potem tudi dva, trije nenačelni teksti ne bi prišli tako do izraza kot zdaj, ko smo marksističnemu centru prepuščeni le, ko v veri evidentno grešimo. Teleksu kot delovni organizaciji in družbeni socialistični sili ne more biti vseeno, kaj bralci mislijo o njem. Vseeno bi bil vesel, če bi marksistični center pol toliko pozornosti, kolikor je posveča Teleksu takrat, kadar se pojavi problem, posvetil našim sredstvom javnega obveščanja v celoti. Naj pa kar povem, da se ne mislim identificirati z vsako neumnostjo, ki jo delajo uredniki. Če pa že, želim participacij od samega začetka.

Košir: Tovariš Koprivc je rekel, da je treba govoriti o konkretnih primerih. Nam je p mnogo pomagal s svojim celostnim pogledom na Teleks in z načelno razpravo, ki bo nadaljnje usmerjala naše delo v Svobodni katedri. Kar pa se njegovih konkretnih pripomb na objavo Ošlakovega teksta tiče, je podal samo dve: da je Ošlakov prispevek neznanstven in da so odmevi nanj v zadnji številki svetla točka. Prva trditev je sporna, saj časopis praviloma ne objavlja znanstvenih tekstov, in poudarim naj še enkrat, da je bila svetla točka z večino prispevkov pripravljena vnaprej.

Koprivc: Mislil sem, da je Ošlakov prispevek pamflet, to sem v tem času že tolikokrat poudaril, da sem zdaj najbrž pozabil…

Brejc: V Teleksu se bodo pojavljali teksti, ki so in bodo problematični, saj je Teleks odprt in pluralističen dialog v njegovem najboljšem smislu. Ošlak očitno ni znanstvenik, vendar sprašuje vprašanja, s katerimi so ljudje soočeni in o njih ne razmišljajo znanstveno. Vendarle so to vprašanja, ki bi se jih morali lotiti. Kot sem lahko na hitro preletel to zadnjo številko Teleksa, vidim, da je sprožil smiselne in natančne ugovore. Kar je v svobodni katedri problematično, je to, da bi morala razvijati tudi druga področja, ne se zadrževati le pri konfliktu ob načelni ideologiji, kar pa je seveda realnost tega sveta. Kar bi bilo potrebno poudariti že na začetku, je status morale v proizvodnji, v odločanju. To je bilo premalo nakazano. Stvar mora biti razrednega značaja. Teleks mora formirati širši odnos, morali mora dati več pozornosti tudi na drugih področjih. Zdaj se je vse zožilo na naše socialno in duhovno dimenzijo in tu je idejna konfrontacija neizbežna. Ta konflikt je latenten, obstaja. Ošlakov tekst je sijajen primer amaterskega pristopa do znanstvene obravnave. Dotakniti bi se morali vloge subjekta v celoviti marksistični analizi – ta se je od 19. stoletja bistveno spremenil. Tu gre torej za vrsto vprašanj, ki bi jim morala Svobodna katedra odpreti svojo pozornost. Ošlakov tekst jemljem kot izhodišče za temeljno razpravo, ki mora še slediti. Opozoril bi, kako se da v Svobodni katedri z nekaterimi izjavami preprosto žonglirati, če jih iztrgamo iz teksta. Svobodna katedra bo vodila k širšim razpravam samega pluralizma. Teleks je vendarle pomembno prispeval k njegovemu širjenju. Kot je jasno zastavljen program, je treba oblikovati delo v časopisu in v našem sodelovanju. Teleks odpira možnost, da se končno tudi v slovenskem prostoru srečajo partnerji z argumenti in natančno mislijo, da se sreča znanost z etiko in v okviru tega je treba razmisliti, kje je zdaj ta Ošlak.

Šimac: Priporočam, da ne gremo v pavšalizem, da ne bodo pristavili lončka klerikalci, ki odpirajo Teleks na zadnji strani. Dejansko je treba govoriti o tem, kar je. Tako zastavljen program Svobodne katedre, kakor smo ga tu slišali, je dober. Ošlak je lepa priložnost, da se razčisti z nekaterimi stvarmi. Vedno je dilema, objaviti ali ne. Toda – Ošlaki obstajajo, Ošlaki delujejo. Je res vprašanje, ali smo mu dali prevelik prostor? Dati mu je treba odgovor, naj z njim razčistijo mlade sile. Mislim, da vse skupaj ni tako daleč, da bi moral zaradi tega Teleks ocenjevati marksistične centre. Dilema je drugje, ali se spopadati ali ne. Ne smemo dovoliti, da gre to v pavšalizem, ki meče senco na vse dobro delo. Poznam vrsto mladih, ki drugače ne odpro časopisa, zdaj pa so ga odprli. Sestanimo se večkrat, tudi v hiši, da se naknadno ne bo treba ograjevati. Pridružimo se in konstruktivno gradimo naprej, dajmo možnost, da se ta koncept Svobodne katedre o socialistični morali zgradi in uresniči.

Grahor: Barbara, kaj ti misliš o tej objavi?

Goričar: Bila sem šele včeraj opozorjena na ta članek. Ko slišim že toliko in takih grdih stvari in po vseh teh informacijah bereš, si ne moreš ustvariti svoje sodbe.

Grahor: Komisija P CK ZKS je razpravljala o konceptu Teleksa. Bile so dobre zamisli in bili smo zadovoljni, bil pa je zdaj čas, da vidimo, kako so se te zamisli uspele realizirati. Sproti moramo spremljati, kaj se v časopisu dogaja. Časopis je oživel, prišli so novi ljudje, sposobni, da tako pomembne stvari speljejo. Predlagam, da bi bil sosvet o nekaterih temah vnaprej informiran. Naš kontakt bi bil bolj živ. Normalno je, da se o problematičnih člankih na kolegiju vnaprej diskutira. Teleks je najtežji list za urejanje, kar jih imamo. Mora se finančno truditi, pa vendar paziti, da ni pogrošen, in odražati mora duh življenja tega naroda, kar je težko. Podpiram, kar je Koprivc rekel, da Teleks dela nekaj dobrega, če se bori za pluralizem interesov, ne gre pa, da bi ustvarjal nove monopole. To tudi ne sme biti glasilo pesimističnega malomeščana. Ne smemo podpirati usmeritve, da je vse slabo, in dovoliti, da prevlada pesimistična barva. Toda to se je pojavilo in zdaj moramo to analizirati, če nam ni naš smoter uhajal. Če sem za pluralizem interesov, nisem za Ošlakove interese. Njegovo pisanje ni naivno, jasno pledira za klerikalno zamenjavo naše družbe, zato mu ne bi dal mesta. Pravite, da je bila reakcija še boljša, kot ste pričakovali. Da ima lahko slaba stvar dobre posledice, ni nič novega. Sem za to, da se pozitivni odmevi objavljajo, zdaj je treba potegniti maksimum pozitivnega, ni pa s tem resna napaka izginila s sveta. To bomo morali temeljito oceniti, stehtati pozitivne in negativne posledice. Biti pa moramo zelo pozorni, saj tako izrazito proti družbi usmerjeni članki ne sodijo v časopis. Ošlak bi se tudi z orožjem bojeval za drugačne interese, če bi mu dali priliko. Del reakcije je res pozitiven, del reakcije pa ni,  češ, zdaj pa je enkrat eden povedal, kar vam gre… Slišal sem tudi te druge reakcije. Koprivc pravi, da moramo zdaj vedeti, kako moram reagirati, da ne bo prišlo orožje v roke tistim, ki jih nočemo. To je zelo odgovorno dejanje. Predlagam tudi, da nam Apih poda analizo Teleksa od tam naprej, kjer se je njegova zelo dobra analiza časopisa nazadnje nehala.

Brejc: Pod pojmom morale se je naenkrat pojavil nazorski problem. Toda taki, kot je Ošlak, so. Vprašanje je zdaj, kako v dialogu zmagati, kako doseči stanje razumevanja, da bomo ustvarjalni. Kar se je meni zgubilo v teh tekstih, je treba razmišljati za naprej. Potrebno je angažirati dosti ljudi, dosedanja razprava ni bila dovolj opremljena z aparatom, ki bi dal določeno težo. Predvsem je pomembno obravnavati moralo v združenem delu.

Koprivc: Ošlakov tekst je pozivanje k nestrpnosti, je daleč stran od dialoga. To se upira zdravemu razumu, manj zaradi Ošlaka, ampak zaradi družbe, v kateri živimo. Te odgovornosti se ne moremo znebiti. Ne bomo objavljali takih tekstov, da socializem ni znanstven, da hruške rastejo lepše na cerkvenih posestvih, na družbenih pa je vse slabo… to se meni upira. Živimo  v realni Jugoslaviji, v Sloveniji leta 1979. Vedeti moramo, da jih je toliko in toliko proti pluralizmu v ZK, že vpijejo proti takemu načinu vodenja… Politika je umetnost močnega – ne bomo odpirali strani takšnim tekstom. Taki teksti res vzbujajo pozitivne in negativne reakcije. Ošlak je povzročil elemente verske nestrpnosti, češ, nismo še pozabili… ZK je proti sektašenju, taki teksti pa netijo sektaštvo.

Brejc: V uvodnem tekstu Vojana Rusa so manjkali pravi poudarki. Ni bilo tega neposrednega vstopa morale v združeno delo, manjkalo je torej področje, kjer morajo marksisti najodločneje stopiti v prakso. O teh stvareh se je treba bolj konkretno v Teleksu pogovarjati. Tudi ko ne govorijo teoretiki, se dvigujemo. Zato bi kazalo to področje precizirati. Morala – to so empirična dejstva. Imamo dva dokaza zanje: zgodovino in revolucionarno izkušnjo, ki ju moramo izkoristiti. Levi Mastnak na primer vidi te kategorije kot obliko nečesa trdnega. Na dan prihajata obe strani. Treba je upoštevati konkretno, stvarno izkušnjo, da se delavski razred identificira, da čuti svojo empirijo v tekstih. Teleks torej odpira bazična vprašanja.

Guzelj: Vse to je super abstraktno, vsaj zame, kaj šele za bralce, to je mutenje po oblakih, teorija. Jaz bom, če bom šel, točno v to – kakšno je moralno obnašanje v kulturi, v združenem delu, v upravnih službah. Me je pa strah, da bom spet črno pisal. Dal sem skozi obdobje, ko so rekli, dajmo fantje, bodimo vzpodbudni, pišimo o lepih primerih… Greš v delovno organizacijo, ki posluje normalno, a v relaciji do ostalih kar naenkrat izpade odlično. Potem greš po cesti in te ustavljajo: Kako so te okrog prinesli! Zato tako ne bom več pisal. Toda, ko bom pisal o moralnem delu, bom spet pisal s priokusom cinika. Šel bom v konkretno, ne pa v oblake. Kar se Ošlaka tiče, ti hodijo po tej zemlji. Če dobimo nanj vsaj pet antitez, je to že 1:5 in to je po moje pozitiven efekt.

Košir: Popolnoma se strinjam z vsem, kar je rekel tovariš Brejc. Če bi pred nekaj dnevi poslušal moj zagovor magisterija s področja marksizma, bi slišal identične stavke. Zagovor se je končal takole: To nam bo uspelo le, če bo manj metafizike in več historičnega materializma na delu. Nekaj drugega pa se je spopadati s temi problemi v novinarstvu. Iz dneva v dan v časopisu. Pri tem delu takšna kritika žal ne zaleže dovolj. Zato te konkretno naprošam, tovariš Brejc, da nam napišeš s teh razrednih pozicij tekst o morali v arhitekturi, kot si nam obljubil. Pozivam vas, tovariš Grahor, da nam konkretno napišete, kako se morala oziroma nemorala kaže v našem gospodarstvu, saj vam moram povedati, da sem na vse svoje prošnje direktorjem po vsej Sloveniji o tej  temi dobila negativne odgovore (torej to ni slučajno!). prosim vas, tovariš Koprivc, da nam tudi vi pomagate s svojim prispevkom o morali s področja, na katerem delate… Le tako bo naša Svobodna katedra lahko postala takšna, kot si jo vsi želimo. Torej konkretna, ne pa abstraktna in na različnih teoretičnih nivojih in pozicijah, ki jih še tako radikalna kritikane more spremeniti.

Guzelj: Pišimo, na primer, o klanovstvu v kulturi…

Grahor: Klanovstvo, tu bi morali biti kar se da konkretni.

Košir: To je optimistično pričakovati…

Raztresen: Zdaj, ko je tekst že objavljen, ne morem reči, da se z njegovo objavo ne strinjam. Zdaj se pač moram strinjati. Če bi Ošlakov rokopis bral pred objavo, bi lahko rekel da ali ne. Kot je že rekel tovariš Koprivc, sem tudi sam za to, da bi problematične tekste bralo več ljudi. Ošlakov tekst je vzbudil več iskric in več predznakov. Toda reakcija je pozitivna. Me pa malo moti, da se sestajamo le, kadar nas morate kregati. Če bi se sestajali tudi takrat, ko dobro delamo, bi bilo to za nas zelo vzpodbudno. Če delamo dobro, je to normalno, če pa se pojavi problem, je naenkrat vse narobe.

Grahor: Čakali smo na koordinacijo, pogovarjal sem se s Koprivcem in Apihom in sem že večkrat prosil, da bi se dobili.

Repovž: Teksta tudi jaz nisem prej brala. Če bi mi ga Apih dal prej v pogled, bi bila za objavo. Tako kot Manca in še veliko nas je, ki verjamemo, da en tak tekst ne more omajati temeljev naše družbe. Če je že nastala kakšna škoda, je najmanj, kar pričakujem od marksističnega centra, da Teleks sproti bere, ne pa, da naročijo Teleksovi tajnici, naj jim ga pošlje. Popolnoma nerazumljivo mi je, da CK obravnava Teleksa jemlje toliko energij, ko je hkrati tako problematična naša preskrba in še toliko drugih reči v gospodarstvu, ki terjajo najbrž več pozornosti kot en članek v Teleksu, ki ga bere relativno malo ljudi.

Košir: Vemo, kar je že Marx rekel, da so temelji v materialni produkciji, in tudi časopis ter »primer Ošlak« po svoje odražata razmere in odnose v materialni produkciji…

Grahor: Gre za to, da se vse črno ne vidi, to je najmanj, kar od vas pričakujem, ta članek in ta številka pa nista takšna.

Repovž: Najmanj, kar pričakujem je, da svoje trditve konkretizirate, kateri članki v kateri številki so črni… Če bomo govorili tako na pamet, obvisi vsaka kritika v zraku…

Koprivc: No, veste kaj, da pa CK ne bi smel povedati svojega mnenja o Teleksu… in tudi to govorjenje, da sem komuniciral s Šetincem po telefonu in takšne reči… Jaz mislim kot urednik časopisnega podjetja Delo, da je tako govorjenje oslarija. Bilo bi slabo za novinarstvo in politiko, če bi stala na dveh bregovih. Še enkrat poudarjam, da mislim, da smo dovolj sposobni sami v hiši idejno razčiščevati in da je to velika kvaliteta, ne smemo pa zato zapirati vrat in ušes. Tudi iz CK nam lahko povejo svoje stališče. Lahko mi verjamete, da gremo s CK v dialog in da marsikdaj še do včeraj ni bilo tako. Apihu povem svoje vtise na naših sejah. Tega mu ne govorim privatno. In vam tudi povem, da se vsak dan ne bomo videli. Tudi v Delu velja delitev odgovornosti in nalog.

Košir: Kar se telefonov tiče, sem rekla samo tole: ko sem prosila tovariša Šetinca za sodelovanje v poglavju o vezeh in nasprotjih med krščansko in socialistično moralo, me je potem njegova tajnica potolažila, da je Šetinc že govoril s Koprivcem in bo sodeloval. No, samo to sem mislila, da bi se o stvareh, ki jih pripravljamo mi v Teleksu, lahko pogovarjali neposredno z nami. Zato sem, tovariš Koprivc, takoj obvestila vašo tajnico, da sem že govorila s Šetincem, da ne bi bilo kakšnih nesporazumov.

Koprivc: Apih mi je rekel, da objava Ošlakovega teksta ni tak spodrsljaj, saj je Manca govorila s Šetincem in da ni tako hudo.

Grahor: No, no. Ja bi tudi rad vedel, kaj se je Manca s Šetincem pogovarjala…

Košir: Da ne bo nesporazuma. Ko sem tovarišu Šetincu povedala, da objava Ošlakovega teksta ni bila naključna, saj smo že pred temi imeli v rokah nekaj zelo drugačnih tekstov in vrsta ljudi mi je pred objavo zagotovila odgovore na Ošlaka, je tovariš Šetinc rekel, da je to potem nekaj drugega, če smo se na Ošlaka zavestno in organizirano pripravili.

Guzelj: Moti me, da tovariš Koprivc prihaja samo ob kriznih situacijah in to v to sobo, ne pa k nam v redakcijo. Že od meseca maja obljublja svoj obisk. Če bo naše pisanje empirično, bomo v tej sobi kmalu spet sedeli. Saj takega pisanja nismo vajeni in ga nismo sposobni prenesti. Kaj bi rekel tovariš Koprivc, če bi pisal o nekem direktorju, ki je brez diplome, pa firmo uspešno vodi, če bi tukaj vzel primer dvojne morale in to raziskoval…

Grahor: Težko je zdaj vedeti in dati oceno primera Ošlak. Ni bilo prav, da je bil objavljen, jaz tako še zmeraj mislim. Najbrž pa ocene tega primera sosvet zdaj dokončno ne more dati.

Goričar: Tako tudi jaz mislim, da ga ne bi smeli objaviti. Ampak tako mislim po vseh tistih predinformacijah…

Košir: Če ga ne bi objavili mi, sem prepričana, da bi ga objavila Družina. To sklepam na podlagi slabe izkušnje z Rodetovim člankom v Delu. Če pogledate, kaj je zadnja Družina v svoji posebni prilogi objavila zdaj, lahko verjamete, da bi ji bilo najmanj objaviti tudi Ošlaka.

Grahor:  Da, če ste že objavili, je bilo prav, da je bila pripravljena tudi protiakcija. Bi pa moralo biti več konsultacije v hiši. Še zmeraj mislim, da ni bilo prav.

Koprivc: Teleks je avtonomen organizem. Redakcija je uredniško telo. Jaz jasno in glasno pravim, da se s celotnim kolektivom še naprej ne bom videval. Naloga Apiha je, da moje misli prenaša v redakcijo, z vsemi se ne bom srečeval, se ne morem in se nočem, ker sem preveč obremenjen. Pred enim mesecem so mi naložili še funkcijo generalnega direktorja Dela in bom imel še manj časa, čeprav ga bomo poskušal najti več, seveda šele takrat, ko bodo problemi nastopili.

Grahor: Predlagam, da o tako obsežnih rubrikah, kot je Svobodna katedra, vnaprej diskutiramo. Ne da bi zdaj bral članke, ampak diskutirajmo o temah. Mislim, da nam je zdaj bolj jasno, do kod lahko gremo pri pluralizmu interesov. Sem za to, da se pozitivni odmevi na Ošlaka nadaljujejo, sam Ošlak pa je izven in preko našega razumevanja pluralizma interesov. Potrebujemo analizo celotne akcije okoli Ošlaka in pa analizo, ali smo in do kakšne mere smo uresničili to, kar je komisija P CK ZKS  predlagala. Manca naj vidi pozitiven in negativen obseg posledic objave Ošlaka, ki je bila po mnenju štirih članov sosveta napaka. Analize Teleksa seveda ne bi vezal na analizo marksističnega centra.

Apih: To analizo bomo seveda naredili.

Brejc: Sam se ne pridružujem nikakršni polarizaciji med člani sosveta, kdo je za in kdo je proti objavi Ošlakovega članka. Mislim, da je bil pogovor med nami koristen, dal je nekaj dejanskih idej, in ta pogovor bi zdaj morali nadaljevati. Na koncu bomo šele videli, koliko točk je bilo v SK o morali uveljavljenih. Moram reči, da me pa moti isto kot tovarišico Košir, to abstraktno razpravljanje; če se samo spomnim serije člankov B. Debenjaka v Naših razgledih, ki so bili spisani v takem jeziku, da sem se vprašal, ali je možno, da je taka filozofija še dejavna.

Košir: Če Brejc ni ne za in ne proti, potem sta samo dva člana sosveta proti objavi…

Grahor: Naš pogovor potrjuje, da smo sejo samo prekinili in jo bomo nadaljevali čez nekaj tednov. Jaz še vedno mislim, da je bila objava Ošlaka uredniška napaka, toda težo posledic bomo po analizi še videli. Dobimo se spet v prvi polovici meseca decembra.

Zapisala: Manca Košir